Že več kot sedem tednov je Slovenija v primežu ekstremne vročine in izjemnih sušnih razmer, ki so zelo obremenjujoče za ljudi, živali in naravo ter vplivajo na številne sektorje (kmetijstvo, energetiko, logistiko, gradbeništvo, preskrbo z vodo, turizem) in ekosistemske storitve. Suša je zadnja leta spremenila svoj značaj. Včasih je bila počasna, govorili smo, da se plazi, zdaj se pojavljajo rapidne oziroma hitre suše, ki dobivajo pospešek z vročinskimi valovi, pravi agrometeorologinja Andreja Sušnik z Agencije RS za okolje (Arso). Ključno vprašanje ni več, ali se je treba prilagajati na podnebne spremembe, ampak zakaj se še nismo, poudarja Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta.
Vročina in pomanjkanje padavin sprožita hiter razvoj suše, ta lahko nastopi že v nekaj tednih. Tudi če se spomladi vegetacijska sezona začne pri ugodni vodni bilanci, se ne le v poletnem času, ampak že v spomladanskem, lahko pojavi suša, kar je neugodno zlasti za kmetijstvo pa tudi za hidrološke zaloge. Letošnje leto je tipičen primer takšnega dogajanja, ko so sušne razmere nastale že pozimi, nato pa spet marca, pojasnjuje Andreja Sušnik, vodja Oddelka za meteorološko podporo kmetijstvu v Uradu za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo pri Arsu.
V Sloveniji se temperatura dviguje dvakrat hitreje od svetovnega povprečja.
Ekstremni vremenski dogodki se pojavljajo hitreje in z večjo intenzivnostjo.
Velikih mokrih zadrževalnikov imamo malo, njihova uporaba pa ni optimalna.
Od sredine maja do prve dekade junija so padavine sušne razmere popravile. Vendar se je že v drugi dekadi junija suša znova pojavila in se ob vročinskih valovih junija in julija intenzivirala. Na sušomeru – spletnem orodju, s katerim Arso spremlja in napoveduje razvoj suše za vse tri sloje vodnega kroga (površinski sloj tal, vodotoki, podzemne vode) – se je v nekaterih regijah v površinskem sloju tal ponovno prižgala rdeča luč. V sušnih razmerah različnih stopenj je bila večina Slovenije. Ozimne poljščine so jo zaradi izboljšanja vremenskih razmer maja in v začetku junija razmeroma dobro odnesle, poletne pa so v primežu rekordne in dolgotrajne vročine in izjemnih sušnih razmer.
...
Z zgodnjim vročinskim valom v drugi polovici junija se je začel klasičen razvoj poletne suše. Ob koncu junija so temperature zraka v notranjosti Slovenije dosegle 34–37 °C, na Goriškem in v Vipavski dolini pa 38–39 °C. »Drugi vročinski val je sledil v prvi polovici julija, tretji pa se je začel konec julija in je eden najdaljših v letošnjem poletju. Prav zaporedje vročinskih valov ob pomanjkanju padavin je glavni vzrok za hitro poglabljanje suše v večjem delu Slovenije. Zaradi izjemno velikega izhlapevanja so se vodnobilančni primanjkljaji hitro povečevali in sušne razmere so se močno zaostrile. Skoraj vsa država je v rdečem. To pomeni, da je voda v tleh večinoma že izhlapela, in rastline, ki jim ne dovajamo vode, se dobesedno sušijo. Vročinski stres spremljajo tudi ožigi vegetacije, ki so trenutno najbolj opazni na travinju, to je dobesedno požgano,« orisovanje razmer nadaljuje Sušnikova.
Voda v tleh je večinoma že izhlapela, in rastline, ki jim ne dovajamo vode, se dobesedno sušijo. Vročinski stres in ožigi vegetacije so najbolj opazni na travinju, pravi Andreja Sušnik z Arsa. FOTO: Jože Suhadolnik
Ni vsaka suša naravna nesreča
Slovenija spada med območja, kjer se temperatura dviguje hitreje od svetovnega povprečja – približno dvakrat hitreje. Na to vplivajo lega v srednji Evropi, oddaljenost od morja ter posebnosti alpskega in celinskega podnebja. Ena najopaznejših posledic so vročinski valovi, ki jih v zadnjih desetletjih opažamo vse pogosteje, trajajo dlje in so izrazitejši. »Včasih smo v osrednji Sloveniji imeli dan ali dva s temperaturo nad 30 °C. Danes so vse pogostejša obdobja, ko temperature več dni zapored presežejo 35 °C. Takšno obdobje je v zadnjem vročinskem valu ponekod trajalo tudi devet dni zapored,« pravi Sušnikova. »Druga značilnost so tropske noči, ko nočne temperature nekaj dni zapored presegajo 20 stopinj Celzija. Vse to je že krepko nad tistim, kar je optimalno za naš počitek. Pri rastlinah pa povečuje dihanje ter zmanjšuje možnost učinkovite regeneracije po vročinskem stresu, kar lahko vpliva tudi na fotosintezo in rast.«
Poleg pogostejših in hujših suš ter vročinskih valov podnebne spremembe prinašajo tudi veliko spremenljivost drugih podnebnih tveganj – pozebi sledita vročina in suša, ki jo prekinejo močni nalivi in neurja … S tolikšno variabilnostjo podnebnih tveganj se je težje spopadati kot z eno samo vrsto težave, poudarja Sušnikova. Vremenski stresi, ki si sledijo drug za drugim, se najbolj poznajo pri trajnih nasadih. Rastline so zaradi ponavljajočih se stresov vse pogosteje v slabši fiziološki kondiciji, kar zmanjšuje njihovo vitalnost in sposobnost prilagajanja.
...
Medtem ko se nekateri ekstremni vremenski dogodki pojavljajo celo hitreje in z večjo intenzivnostjo, kot smo pričakovali pred desetletji, je hitrost prilagajanja oziroma povečevanja odpornosti proti podnebnim spremembam bistveno premajhna. Sušnikova meni, da bi morala družba okrepiti odpornost – svoj imunski sistem proti podnebnim spremembam – in ponotranjiti dejstvo, da so te naša nova realnost. »Podnebna tveganja bi morali že zdavnaj sistematično integrirati v delovanje vseh sektorjev.«
Od leta 2003, ko je bil sprejet zakon o odpravi posledic naravnih nesreč, ki je podlaga za državno pomoč ob naravnih nesrečah, so vremenski ekstremi v Sloveniji povzročili obsežno škodo v kmetijstvu. Po popisih na podlagi zakona so naravne nesreče povzročile približno milijardo evrov škode, država pa je oškodovancem izplačala okoli 163 milijonov evrov pomoči, od tega 103 milijone za sušo. Komisija za ocenjevanje škode v kmetijstvu, katere članica je tudi Andreja Sušnik, je odločevalce zato že večkrat pozvala k razmisleku o sedanjem sistemu ocenjevanja škode in odzivanja na vse pogostejša tveganja. Izplačila državnih pomoči pokrijejo le majhen delež škode, saj so omejena tudi z zakonskimi pogoji in razpoložljivimi sredstvi. Država bo prizadetim za lansko sušo zagotovila denar za približno petino ocenjene škode, pri pozebi pa za okoli osmino. To kaže, da odškodnine lahko blažijo posledice, ne morejo pa nadomestiti celotnega ekonomskega izpada.
...
Sušnikova poudarja, da ni proti izplačilu škod, kadar gre res za izjemne dogodke. Vendar »ne moremo vsake ponavljajoče se suše obravnavati le kot naravno nesrečo, ampak moramo graditi sistem odpornosti. Imamo mehanizme in ukrepe, s katerimi se lahko s temi tveganji spoprimemo tako, da bo stanje bolj ugodno tako za naravne vire kot za okolje in družbo. Pri kmetijstvu točno vemo, da pri suši brez vode ne gre.«
A pri rastlinah ni več dovolj ukrepati le z namakanjem, ampak je potreben celovit pristop: krepitev njihove odpornosti, uvedba novih tehnologij (digitalizacija, robotizacija, senzorji, oroševalni sistemi proti pozebi, protitočne mreže, senčila), izbor odpornejših sort in novih rastlin, pravilna obdelava tal (dobra preskrba z organsko snovjo, zastiranje), ohranitveno kmetijstvo, domišljena rajonizacija, uporaba vremenskih in agrometeoroloških opozorilnih sistemov za pravočasne odločitve, našteva Sušnikova.
...
Upoštevati tveganje vročine in suše
Prilagoditve na sušo niso le stvar kmetijstva, saj imajo zaradi nje težave tudi drugi sektorji. Zaradi nizkega vodostaja rek in visokih temperatur se je občutno zmanjšala proizvodnja električne energije iz hidroelektrarn, nekatere manjše je bilo treba ustaviti. Hidroelektrarne na Dravi, Soči in spodnji Savi so julija proizvedle 39 odstotkov manj električne energije kot julija lani ter 52 odstotkov manj od petletnega julijskega povprečja. Nuklearna elektrarna Krško je zaradi nizkega pretoka in povišanih temperatur reke Save v sredo ponoči začela postopoma zmanjševati moč reaktorja na 80 odstotkov. Pred tem je krška nuklearka po podatkih Elesa v začetku avgusta proizvedla skoraj 60 odstotkov domače dnevne proizvodnje elektrike. Približno 30 odstotkov je je odpadlo na sončne elektrarne in okoli deset odstotkov na hidroelektrarne, kar je občutno manj od njihovega običajnega letnega povprečja.
...
Tako kot nekdanja Golobova vlada zdaj tudi Janševa načrtuje drugi blok jedrske elektrarne Krško ter nove hidroelektrarne (HE Mokrice na spodnji Savi in verigo hidroelektrarn na srednji Savi). »Pri teh načrtih je gotovo treba upoštevati tudi tveganja, ki jih prinašajo pogostejše suše, vročina in spremenljiva razpoložljivost vode,« opozarja Andreja Sušnik.
Preskrba s pitno vodo letos še ni kritično ogrožena, vendar je več občin – med drugim 16 občin severovzhodne Slovenije, ki jih pokriva Mariborski vodovod, 23 občin v spodnjem Podravju, ki jih pokriva komunala Ptuj, ter nekatere občine v savinjski regiji, na Koroškem, v osrednjeslovenski regiji in jugovzhodni Sloveniji – zaradi suše omejilo uporabo pitne vode za nenujne namene. Ukrepi se nanašajo predvsem na prepoved zalivanja zelenic in vrtov, pranja vozil ter polnjenja hišnih bazenov, vendar je nadzor nad njihovim spoštovanjem pomanjkljiv.
...
Različni sektorji bi morali o suši in prioritetah pri rabi vode razmišljati skupaj, meni Andreja Sušnik. »Protokol rabe vode v naši zakonodaji v nekaterih delih še ni določen. Preskrba prebivalstva s pitno vodo je ustavno zaščiten status in ima prednost pred drugimi rabami, vendar nimamo dovolj jasno opredeljenega celovitega protokola, kako ob večjih sušah usklajevati potrebe različnih sektorjev.« Načrtovanje in izvajanje ukrepov morata potekati koordinirano. Prav medinstitucionalno in družbeno sodelovanje je v Sloveniji največja težava poleg tega, kako dobre načrte in rešitve za zmanjševanje tveganj uresničiti v praksi, meni Sušnikova.
Mokri zadrževalniki bodo omogočali preživetje
Po eni strani je zaradi visokih temperatur in suše povečana poraba vode, po drugi strani pa je zmanjšana njena razpoložljivost. Težave je mogoče nekoliko ublažiti z varčnejšo porabo, vendar zaradi vse hujših suš ne bo šlo brez sezonskih zadrževalnikov. Vanje se skozi več mesecev prenesejo zaloge vode v obdobje, ko te izrazito primanjkuje, pravi dr. Primož Banovec z Inštituta za vodarstvo in Fakultete za gradbeništvo in geodezijo UL.
Velikih mokrih zadrževalnikov je v Sloveniji razmeroma malo – Vogršček v Vipavski dolini, Vanganel v občini Koper, Požeg na Štajerskem –, njihova uporaba pa po besedah dr. Banovca ni optimalna. Nekateri tudi niso opremljeni z namakalnimi sistemi, čeprav so bili zgrajeni za potrebe namakanja. »Velike sezonske večnamenske akumulacije nam bodo omogočale preživetje. Če smo mislili, da smo sredozemska država le v delu države, zdaj vidimo, da je sredozemska vroča klima tako rekoč nad vso Slovenijo, in če so morale skoraj vse sredozemske države zgraditi sezonske akumulacije zaradi vročih, sušnih poletij, je to eden od scenarijev, ki mu bomo verjetno morali slediti tudi mi.«
V nasprotju z drugimi sredozemskimi državami, kjer se količina padavin zmanjšuje in usihajo podzemni rezervoarji, je v Sloveniji padavin še vedno dovolj – spremenila se je njihova razporeditev –, vendar nam jih večina odteče. »Če bi zadržali samo delček vode, ki nam je odtekla po poplavah leta 2023, bi imeli zdaj vodno bogastvo, ki bi bilo pomembno tako za Slovenijo kot tudi širše,« zamujeno priložnost izpostavi Banovec. »Nekatere države, s katerimi sodelujem, so sušno leto 2022 vzele kot resno opozorilo in začele razvijati programe, kako se spopasti z dvoletno sušo. Nas so naslednjega leta 2023 prizadele poplave in suša je izginila s seznama prioritet. Tako tudi nimamo nobenega sistemskega dokumenta ali strategije, ki bi to področje obravnaval celovito, prek vseh rab vode in njene razpoložljivosti.«
Prostora za velike sezonske mokre zadrževalnike je po besedah Banovca dovolj, družba pa se mora opredeliti, ali jih potrebuje, in zatem tudi, kam bi jih umestili in kako jih izvesti. Pri tem je treba upoštevati postopke, ki jih predpisuje Evropska unija za optimizacijo in minimalne negativne učinke, kot so celovita presoja vplivov na okolje, ki primerja variante, vse na temelju dobro izdelanih okoljskih poročil. Številni umetno zgrajeni zadrževalniki so zdaj pri nas celo pomembna območja varstva narave in rezervati, torej se to očitno da, poudarja dr. Banovec.
Vzorčni sadovnjak brez namakalnega sistema
Manjši mokri zadrževalniki, tudi teh ni prav veliko, pa so po besedah sogovornika smiselni neposredno tam, kjer je potreba po vodi. Poskusni sadovnjak Kmetijskega inštituta na Brdu pri Lukovici je ta teden dobil uporabno dovoljenje za zalogovnik za zbiranje padavinske vode z zmogljivostjo 7800 kubičnih metrov, ki ga nameravajo uporabljati za namakanje in oroševanje. »Deset let je trajalo od dneva, ko smo rekli, mi to potrebujemo, do pridobitve vseh dovoljenj, nepovratnih sredstev in izgradnje,« pove predstojnik Oddelka za infrastrukturo, raziskave in prenos znanja na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS) Blaž Germšek.
...
Toda, bizarno, vode iz zalogovnika, ob ograji katerega se pasejo tolste bele gosi, ne morejo uporabiti za namakanje nekaj metrov oddaljenih sadnih dreves, ker nimajo namakalne opreme. Javnega razpisa za dodelitev podpore zanjo ni bilo že dve leti. Pred kratkim je kmetijsko ministrstvo objavilo razpis za izgradnjo individualnih namakalnih sistemov in opremo v skupni vrednosti milijon evrov za vso državo. To je po besedah Germška premalo, a dodaja, da je treba biti pošten do države. »V preteklosti je bilo malo interesa kmetov za vzpostavitev namakalnih sistemov, zato so se sredstva na tej postavki znižala. Zdaj bomo videli, ali se bodo glede na večji interes povečala. V splošnem pa moramo, če želimo imeti več namakanja, spremeniti, dopolniti in poenostaviti zakonodajo. Predvsem za lažje umeščanje zalogovnikov v prostor,« meni raziskovalec in veliki poznavalec sodobnih tehnologij v kmetijstvu, ki je bil v mandatu prejšnje vlade državni sekretar na kmetijskem ministrstvu, a se je že po pol leta vrnil na Kmetijski inštitut.
Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije pojasnjuje, da gradnjo zalogovnikov za zbiranje padavinske vode zavirajo dolgotrajni postopki pridobivanja dovoljenj. FOTO: Leon Vidic
Da je brez namakalnega sistema sadovnjak raziskovalne institucije, ki bi kmetom morala zagotavljati podporo, je »katastrofa«, ker nastaja velika vrzel v prenosu znanja. »Šele ko bomo imeli opremo, bomo kmetom lahko začeli dajati informacije, ki bi jih morali od nas dobivati že deset let,« ponazori Germšek. Zalogovnik, ki se bo iz zalednih površin polnil v jesensko-zimskem času, ko je vode dovolj, bo omogočal oroševanje in namakanje jablan, hrušk, češenj in jagodičevja v poskusnem sadovnjaku. Germšek upa, da bodo lahko imeli več namakalnih sistemov – tudi pametno namakanje na podlagi senzorjev –, ki jih bodo med seboj primerjali in kmetom posredovali na podatkih temelječe smernice, kako smotrno namakati.
Do takrat bo sadno drevje v poskusnem sadovnjaku odvisno od padavin in zalivanja. Letošnja sezona je po besedah Germška zahtevna zaradi kombinacije vremenskih razmer in rasti stroškov pridelave. Plodovi so manjši, več je sončnih ožigov, slabše so obarvanost, kakovost in skladiščne sposobnosti. Ekonomski problem ni samo manj ton na hektar, ampak predvsem manj tržnih kilogramov ob skoraj enakih hektarskih stroških (jabolka I. kvalitete), poudari Germšek in navede primer: če pridelek pade s 45 na 36 t/ha oziroma za 20 odstotkov, ob nespremenjenih hektarskih stroških strošek na kilogram jabolk naraste za približno 25 odstotkov. Vendar so se stroški pridelave letos zvišali. Veleprodajna odkupna cena za prvo kakovost plodov pa se ni spreminjala že 15 let.
Pri sadjarstvu, vinogradništvu in zelenjadarstvu strošek ročnih del predstavlja približno 50 odstotkov vseh stroškov, strojni del pa, odvisno od panoge, od deset do 15 odstotkov. Zato je pomembno uvajanje novih tehnologij, ki zmanjšujejo strošek ročnega dela, poudarja Germšek. V sadjarstvu največ pričakujejo od avtonomnih robotov, ki opravljajo delo traktorista, pri katerih je poraba dizla dosti manjša kot v klasični proizvodnji. Drugi sistem, ki ima prihodnost, je strojno obiranje, ker je ljudi za to opravilo težko dobiti.
Ena od rešitev za zmanjšanje stroškov ročnih del v sadjarstvu je strojno obiranje, ker je ljudi za to opravilo težko dobiti. FOTO: Leon Vidic
V poskusnem sadovnjaku so lani spomladi začeli izvajati pilotni projekt agrivoltaike, pri katerem opažajo, da zmanjšuje toplotni stres. Sončni paneli namreč odbijajo sončno sevanje, zaradi česar se podaljša fotosintetska aktivnost jablan. Negativna pa je slabša obarvanost jabolk. Sončno sevanje zmanjšujejo tudi protitočne mreže, in sicer za okoli 18 odstotkov.
...
»Letos v sadjarstvu pozitivno ničlo ali pa majhen zaslužek ohranjajo le tisti, ki imajo velike površine in so pravočasno investirali v digitalizacijo in robotizacijo, s katerima so zmanjšali stroške na hektar,« opaža Germšek. Vendar nas samo tehnologija ne bo rešila, se zaveda. Potrebna bo kombinacija novih sort in podlag, prilagojenih gojitvenih oblik, pametnega namakanja na podlagi senzorjev (podatkov), protitočnih in senčilnih sistemov, digitalizacije, umetne inteligence ter robotike. »Uspeha v sadjarstvu ne bomo več ocenjevali samo po tonah na hektar, ampak po stabilnosti pridelka med leti, deležu tržnega pridelka, učinkovitosti rabe vode in energije ter dolgoročni ekonomski vzdržnosti kmetije.«
