LJUBLJANA – Konec oktobra je vodja ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon v Kraljevem botaničnem vrtu v Edinburgu prejel letošnjo nagrado za ohranjanje rastlinskih vrst, ki jo od leta 1987 v sodelovanju s fundacijo Marsh podeljuje Mednarodna organizacija botaničnih vrtov (BGCI). To je nova potrditev izjemno visoke strokovne ravni, ki jo je botanični vrt oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dosegel v minulih dvajsetih letih pod vodstvom tega slovenskega botanika, saj BGCI združuje približno 3000 botaničnih vrtov po vsem svetu, za to prestižno priznanje pa je bilo nominiranih 25 strokovnjakov.
»Nagrada je vsekakor veliko presenečenje, saj smo v primerjavi z večino botaničnih vrtov majhni, zato se je v teh krogih težko uveljaviti. Še posebno pomenljivo pa je – to sem izvedel šele na podelitvi na Škotskem –, da je ljubljanski botanični vrt predlagala direktorica za globalni program BGCI, Angležinja Suzanne Sharock, torej predstavnica države, ki ima nesporno največjo veljavo in strokovni pomen na področju botaničnih vrtov na svetu. Sicer pa z britanskimi botaničnimi vrtovi tudi sicer že dlje dobro sodelujemo tako pri izmenjavi strokovnih izkušenj kakor rastlin in semen, pri njihovih poznavalcih pa so na dober odziv naletele tudi naše knjige, zlasti monografije o zvončkih, žafranih, ciklamah, telohih,« pravi dr. Jože Bavcon in doda, da se v zadnjih letih ob Ižanski cesti nenehno povečuje obisk tujih botanikov (profesorjev in študentov) ter drugih ljubiteljev flore iz različnih držav.
V družbi najodličnejših botaničnih vrtov
Pri tem se mnogi odpravijo v Slovenijo oziroma Ljubljano prav zaradi ogleda botaničnega vrta, v katerem raste blizu 5000 rastlinskih vrst oziroma več kot 15.000 posameznih rastlin ter 350 dreves. Med njimi je veliko slovenskih endemitov. K temu je zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je bil ljubljanski botanični vrt leta 2007 v knjigi, ki je izšla v Londonu, uvrščen med 178 zgodovinsko pomembnih vrtov na svetu, torej med vsemi tri tisočimi, pred dvema letoma pa je bil vključen tudi v dunajsko strokovno publikacijo, v kateri so od 900 botaničnih vrtov v državah članicah Evropske unije predstavili 90 najkakovostnejših.
»Dr. Jože Bavcon neutrudno skrbi za ohranjanje slovenskega rastlinstva. Z minimalnim osebjem in majhnim proračunom je naredil ogromen napredek pri ozaveščanju univerzitetnih delavcev, politikov in širše javnosti o pomembnosti ohranjanja rastlinske raznolikosti in razvijanju botaničnih vrtov,« je v obrazložitvi nagrade med drugim zapisala komisija, sestavljena iz samih uglednih imen svetovne botanike in dobrih poznavalcev botaničnih vrtov. Vnovič mednarodno potrjeni ugled ljubljanskega botaničnega vrta ima toliko večjo vrednost ob spoznanju, da so v njem na sistemiziranih delovnih mestih zaposleni le štirje vrtnarji s srednješolsko izobrazbo, štirje strokovnjaki (biologi in agronomi) z višje- in visokošolsko izobrazbo ter magisterijem in doktoratom znanosti pa so odvisni predvsem od denarja, ki ga zaslužijo na trgu (s projekti, svetovanjem, z vodenjem po vrtu, vstopnino idr.). Za univerzitetni (fakultetni) botanični vrt je takšno stanje, ki se vleče že od leta 1996, slej ko prej absurdno. Letni proračun našega najbolj prepoznavnega javno dostopnega botaničnega vrta (takšnih je še osem), starega 205 let, je 330.000 evrov, od česar država zagotovi 135.000 evrov, preostalo pa mora ustvariti sam. V primerljivih botaničnih vrtovih po svetu je redno zaposlenih od 12 do 30 ljudi, njihovi proračuni pa znašajo od 500.000 do 2 milijona evrov! Naš vrt tako ob osmih zaposlenih zagotovo ne bi navduševal tisoč in tisoč obiskovalcev, če pri njegovem urejanju ne bi pomagalo trinajst stalnih in nekaj občasnih prostovoljcev ter dvajset študentov.
Fleischmannov rebrinec, suhi travnik za Savo, semenska banka
Vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, avtor dvajsetih strokovnih knjig in znanstvenih monografij, je mednarodno ocenjevalno komisijo prepričal z vztrajnim prizadevanjem za ohranjanje ogroženih vrst, od katerih so številne, vzgojene na njihovih gredicah, že pripravljene na vrnitev v naravno okolje. Eden od takih primerov je Fleischmannov rebrinec, ki je na Ljubljanskem gradu rasel med letoma 1819 in 1840, zatem pa je bilo njegovo edino rastišče v botaničnem vrtu, kjer so ga po letu 1995, ko je bilo le še pet rastlin, tako namnožili, da so ga pred štirimi leti znova nasadili na grajskem hribu. Tuji presojevalci niti niso spregledali, da se je dr. Jože Bavcon pred petnajstimi leti odločil najeti suhi travnik za Savo v Rojah, na katerem varujejo rastline v naravi. Njegovi ekipi je v zadnjem obdobju uspelo tudi krepko povečati semensko banko, v kateri je zdaj že več kot 11.000 vrečk s semeni 3500 rastlinskih vrst, s čimer je postala ena večjih v srednji Evropi. Ob tem že od 1889. vsako leto izdajajo seznam semen, na osnovi katerega semena izmenjujejo z več kot 300 botaničnimi vrtovi po svetu.
S to prestižno botanično nagrado je ljubljanskemu botaničnemu vrtu nedvomno uspel nov preboj, ki je še kako pomemben tudi za Slovenijo in njeno prestolnico oziroma univerzo in njeno biotehniško fakulteto. Če bosta slednji naposled le uredili njegov status, se bodo njegovi delavci lahko še bolj posvetili raziskovanju, ohranjanju in predstavljanju slovenske in tuje cvetane na petih hektarjih površin in v petih rastlinjakih.
