Pred Piranom so se leta 1812 spopadle francoske in britanske ladje. Bitka, o kateri se je na Obali govorilo še desetletja, je bila ena največjih pomorskih bitk v naši bližini. Ker gre za dogajanje, ki sega v čas Napoleonovih vojn (1803–1815), ne bo odveč pogled v zgodovinsko ozadje.
Prevlada Angležev
Med francosko revolucijo (1789) je Jadransko morje ob pomoči angleškega in ruskega ladjevja obvladovala majhna avstrijska mornarica, ki je nadzorovala obale od Trsta do Boke Kotorske. Napoleonove vojne, ki so bile sprva posledica revolucije, so prerasle v ozemeljske zahteve, v katerih je Napoleon kmalu obvladoval večji del Evrope.
800 MOŽ
800 mož je bilo na Rivoliju.
Njegove ladje so leta 1805 začele pogosteje zahajati v Jadransko morje, kjer so ogrožale pomorsko trgovino. Po podpisu mirovne pogodbe med Avstrijo in Francijo, ki je sledila avstrijskemu vojaškemu porazu pri Ulmu in Austerlitzu, je Napoleon dobil Istro, Dalmacijo in Boko Kotorsko. Jadran je postal bojišče francoskih ladij na eni strani ter angleških in ruskih na drugi. Po odhodu ruskega ladjevja so v Jadran zaplule britanske vojne ladje, ki so na njem hitro prevladale, čeprav so Francozi nadzorovali skoraj vsa pristanišča in obalo – razen otoka Vis, ki so ga Britanci zavzeli leta 1809. Leta 1811 so se Francozi in Britanci spopadli pri Paklenih otokih (ob Hvaru), francosko ladjevje je bilo popolnoma poraženo.
Čakali v zasedi
Francozi se s tem niso sprijaznili in so se v beneški ladjedelnici lotili gradnje novih vojnih ladij. Poleg nekaj manjših so gradili tudi večje, s katerimi naj bi znova zagotovili prevlado na Jadranu. Angleški vohuni so budno spremljali dogajanje v ladjedelnici in pristanišču ter izvedeli, kdaj bo na prvo poskusno plovbo izplula nova, močno oborožena linijska ladja Rivoli. Prav to je bil trenutek, ko je bila ladja najranljivejša, zato so Angleži nemudoma poslali v zasedo svojo linijsko ladjo HMS Victorious, ki jo je spremljal brig HMS Weazel.
Na Visu je zavladala panika, saj otoška posadka ni bila obveščena o zmagi pred Piranom.
Rivoli, zgrajen v beneškem arzenalu, ki je bil tedaj pod francosko oblastjo, je bil 74-topovska ladja s posadko 800 mož. Kapitan je bil Jean-Baptiste Barré. Ob izplutju so jo spremljali brigi Mercure, Mameluck in Iéna ter dve topnjači. Brigi (ali brigantine) so bili lahke lesene vojne ladje z dvema jamboroma, ki so jih v brezvetrju poganjala tudi vesla. Topnjače so bile manjše ladje, namenjene obalnemu delovanju, oborožene s topovi. Na britanski strani je bil HMS Victorious, prav tako 74-topovska ladja, pod poveljstvom Johna Talbota. Spremljal jo je manjši bojni brig Weazel. Obe ladji sta imeli nalogo ustaviti in uničiti Rivoli, še preden bi ta odplul na daljšo plovbo po Jadranu.
Svetnica za arheologijo Snježana Karinja v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran FOTO: Janez Mužič
Angleški brig HMS Weazel je zadel skladišče streliva na francoskem brigu Mercure, eksplodiral je z večino posadke na krovu. FOTO: Francoski pomorski muzej
Leta 1811 so se Francozi in Britanci spopadli pri Paklenih otokih, francosko ladjevje je bilo poraženo. FOTO: Francoski pomorski muzej
Bitka je trajala več kot šest ur. FOTO: Francoski pomorski muzej
Francoska ladja Rivoli je imela 74 topov. FOTO: Rama/Wikipedia
Po pričakovanju britanskega poveljnika je Rivoli s spremljevalnimi ladjami v gosti megli izplul iz Benetk zgodaj zjutraj 22. februarja 1812. Načrtovano plovbo po severnem Jadranu pa sta mu v Tržaškem zalivu, jugozahodno od Pirana, med rtom Madona in Gradežem, prekrižali obe angleški ladji in ga takoj napadli. Čeprav so imeli Francozi očitno premoč, so se Angleži odločili za drzen napad.
Divja bitka
Weazel je napadel tri francoske brige, medtem ko je Victorious napadel Rivoli. Bitka je postajala iz minute v minuto bolj divja. Z natančnim streljanjem z majhne razdalje je Weazlu uspelo zadeti skladišče streliva na brigu Mercure, zato je eksplodiral skupaj z večino posadke. Preostala dva briga sta se po eksploziji umaknila iz boja, le Rivoli je vztrajal. Spopad je trajal več kot šest ur. Nova in neizkušena francoska posadka proti izkušenim angleškim topničarjem ni imela možnosti. V obstreljevanju Rivolija so padli poveljnik ter večina oficirjev in podoficirjev. Ko je položaj postal brezupen, je posadka spustila zastavo in se vdala. Na francoski strani je bilo več kot 400 mrtvih, brig Mercure je bil potopljen, Rivoli pa zajet. Pri Angležih so prešteli 27 mrtvih in 99 ranjenih.
O točnem kraju bitke in morebitnih arheoloških ostankih smo se pozanimali v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran. Muzejska svetnica za arheologijo Snježana Karinja pojasnjuje, da razbitina briga Mercure leži na globini 17–19 metrov, nedaleč od Punta Tagliamento, med regijama Veneto in Furlanija - Julijska krajina. Odkril jo je Carlo Beltrame z Univerze Ca' Foscari v sodelovanju z lokalnim arheološkim organom. Izkopavanja so potekala leta 2001 in nato znova med letoma 2004 in 2011.
Prebivalci pobegnili
Ugotovili so, da je bitka, kot so zapisali, potekala približno 10 milj v smeri lebiča od obale Istre pred Piranom. Poimenovali so jo bitka pred Piranom, del italijanske literature pa jo navaja kot bitko pri Gradežu. Artefakti, najdeni med raziskavami Univerze Ca' Foscari, so zdaj razstavljeni v muzeju v Caorlah, kjer predvajajo tudi multimedijsko predstavitev podvodnih arheoloških raziskav.
Po spopadu so Angleži Rivoli zaplenili in ga kljub francoskim obalnim oporiščem srečno odvlekli proti Visu. Tam je ob pogledu na prihajajoče ladje skupaj z Rivolijem zavladala panika, saj otoška posadka ni bila obveščena o zmagi pred Piranom. V nekaj urah je na otoku zavladala bojna pripravljenost, prebivalstvo pa je pobegnilo v notranjost. Ko se je nesporazum razjasnil, so britanske ladje brez težav zaplule v pristanišče.
Francozi so bili nad izidom bitke razočarani in ponižani, Angleži pa so že naslednje leto zasedli več otokov: Brač, Korčulo, Lastovo, Ugljan, Mljet in celoten Hvar. Temu sta sledila propad Napoleonove Francije in Dunajski kongres (1814–1815), ki je začrtal nove meje v Evropi. Napoleon je bil izgnan na Elbo, Angleži pa so Vis in druge otoke izročili Avstriji.
