Vse skupaj se je začelo s Slovencem, njegovim šotorom in velikim mandljevcem (FOTO)

Ko je Slovenec Miloš Kumar poleti 1978 po več kot 20 urah vožnje prispel na Korčulo, ni slutil, da bo njegovo naključno iskanje prostora za šotor spisalo zgodbo, ki skoraj pol stoletja kasneje še vedno živi med borovci, mandljevci in kamnitimi stezicami ob turkiznem morju. Iz spontanega gostoljubja domačina Petra Šimunovića je nastal Kamp Mindel – eden redkih kotičkov Jadrana, kamor gostje ne prihajajo le na dopust, ampak se vračajo kot stari prijatelji.

Ne Pag, Korčula!

Poletje 1978. Vela Luka na zahodu Korčule je bila še precej odmaknjen del Jadrana, daleč od množičnega turizma. Med redkimi obiskovalci otoka je bil Slovenec Miloš Kumar z družino, ki je po dolgih letih kampiranja na slovenski obali in severnem Jadranu prvič krenil proti jugu Dalmacije. »Večina Slovencev je takrat hodila v Istro ali na Kvarner. Korčula se nam je zdela strašno daleč,« se danes spominja Kumar. Na otok je prišel skoraj po naključju. Sprva je nameraval dopust preživeti na Pagu, a ga je odvrnila večkilometrska kolona za trajekt. Namesto tega se je z družino odpravil proti Korčuli, kjer je želel po priporočilu prijatelja obiskati Velo Luko. Po več kot 20 urah vožnje po stari jadranski magistrali je pozno zvečer prispel na otok. Ceste so bile ozke, polne lukenj, okoli njega pa le gozd in tema. »Bilo je okoli enajstih zvečer. Nisem več vedel, ali sploh vozim v pravo smer,« pripoveduje. Izčrpana družina je noč preživela kar v avtomobilu ob gozdni poti.

Za tiste, ki hočejo mir.

Neprecenljivi spomini na prva leta, družini Šimunović in Kumar

Naslednje jutro je srečal domačina Petra Šimunovića in njegovo ženo Marijo, ki sta se mimo pripeljala z majhnim traktorjem. Ko jima je razložil zgodbo, sta ga brez omahovanja povabila, naj šotor postavi kar na njuni zemlji pred majhno kamnito hišo, pod krošnjo velikega mandljevca – v lokalnem narečju mindela. Petar mu je celo pokazal, kje lahko iz vodnjaka zajema vodo, Marija pa kuhinjo. Nato sta mu pustila ključ hiše in se za ves teden odpeljala nazaj v Velo Luko. »Prevozil sem 500 kilometrov, prišel v popolnoma neznan kraj in neznani ljudje so mi dali prostor na svoji zemlji ter ključ svoje hiše,« se spominja Kumar. »Takšne gostoljubnosti nisem doživel nikjer drugje na Jadranu.« Miloš je z družino tam ostal dva tedna. Naslednje leto so se vrnili. Potem še s prijatelji. Kmalu je bilo obiskovalcev toliko, da je prišla celo milica preverjat, ali Petar vodi nezakonite posle. Petar je nato odšel na občino uredit dovoljenje za kampiranje – in takrat se je tudi uradno začela zgodba Kampa Mindel.

Barba Kumar

»Deda je vedno govoril, da je prav Miloš začel celotno zgodbo,« danes pripoveduje Ana Marija Maričić, vnukinja ustanovitelja in zdajšnja lastnica kampa. Kamp je uradno začel delovati 3. avgusta 1983 – na Petrov rojstni dan. »Od takrat praznujemo dva rojstna dneva,« pravi Ana Marija, ki je skupaj s sestro Gorano odrasla med kampisti iz vse Evrope. Prva leta kamp ni imel niti tekoče vode niti elektrike. Gostje so prihajali zaradi miru, narave in občutka svobode. Kasneje je Petar sprožil elektrifikacijo območja Stani pri Veli Luki, uredili so prve sanitarije, teniško igrišče in recepcijo. Del recepcije so pomagali graditi celo gostje iz tujine, med njimi obiskovalci z Nove Zelandije. Toda kljub številnim posodobitvam se bistvo kampa nikoli ni spremenilo. »Gost pri nas ni številka ali parcela,« pravi Ana Marija. »Ljudje danes iščejo nekaj, kar je skoraj izginilo – mir, počasnost in občutek, da so nekje res dobrodošli.«

Družine Kumar, Šimunović in Maričić so tesno povezane že desetletja.

Miloš Kumar prihaja v Mindel še danes – po 47 letih. Njegovi otroci so odraščali skupaj z Ano Marijo in njeno sestro, zdaj prihajajo še vnuki. Kako tesen je postal odnos med družinama, pa morda najbolj priča dejstvo, da ima Ana Marija Miloša v telefonskem imeniku shranjenega kot Barba Kumar – po dalmatinskem izrazu za starejšega prijatelja oziroma strica. In podobnih zgodb je še ogromno. Iz Maribora skoraj 40 let prihaja Jana Spevan, ki skupaj s partnerjem Boštjanom Kolblom vsako pomlad pomaga pripravljati kamp za sezono, danes pa tudi njuni otroci nadaljujejo tradicijo poletij na Korčuli. »Veliko naših gostov ni več samo gostov. Postali so prijatelji, skoraj družina,« pravi Ana Marija. V kampu se ljudje spoznavajo, skupaj večerjajo, otroci se brezskrbno igrajo med parcelami in sklepajo prijateljstva za vse življenje. »Najhujše, kar se lahko zgodi, so odrgnjena kolena,« se nasmehne.

Prav odmaknjenost Korčule je eden glavnih razlogov, da Mindel ostaja drugačen od večine jadranskih destinacij. Do otoka ni najlažje priti, zato tja pogosto zaidejo ljudje, ki iščejo nekaj več kot le hitro poletno fotografijo za družbena omrežja. Vela Luka in zahodni del Korčule obiskovalcem ponujata mirne zalive, veliko zelenja, kristalno morje in bližino otočka Proizd, ki velja za eno najlepših kopalnih točk na Jadranu. Staro mesto Korčula pa mnogi opisujejo kot mali Dubrovnik. »Turizem je postal velika mašinerija, kjer vsi gledajo predvsem zaslužek in številke,« razmišlja Ana Marija. »Ampak mislim, da bodo ljudje vedno bolj iskali prav takšne kraje – kjer se lahko res odklopijo.«

Še gostje so pomagali pri gradnji nove recepcije.

Petrov 81. rojstni dan

Skoraj 40 dni

V kampu še danes ohranjajo družinsko tradicijo gostoljubja. Anina mama Silvana goste pogosto preseneti z domačimi fritulami in pogačami, včasih jim pokaže tudi pripravo drugih lokalnih jedi. In prav občutek domačnosti je tisto, kar gostje največkrat odnesejo s seboj. »Vedno nam rečejo dve stvari,« pravi Ana Marija. »'Tukaj se počutimo kot doma' in 'Kako srečni ste lahko, da živite tukaj.'« Morda prav zato Mindel ni le kamp, ampak prostor spominov in prijateljstev, ki trajajo mnogo dlje od ene poletne sezone. Vse skupaj pa se je začelo povsem po naključju – z enim Slovencem, njegovim šotorom in velikim mandljevcem. »Koža izgubi porjavelost, fotografije izginejo med tisoče drugih na telefonu, rutina se vrne,« razmišlja Ana Marija. »Ampak občutek miru in dobrodošlice ostane. In prav to želimo, da ljudje odnesejo s seboj domov.« Prav v tem je verjetno skrivnost Mindela – da gostje s Korčule ne odnesejo le lepih fotografij morja in sončnih zahodov, ampak občutek, da so bili nekje res sprejeti. In da se lahko naslednje poletje vrnejo tja, kjer jih nekdo še vedno pozna po imenu.

Tako so Šimunovićevi proslavili 40 let dela v turizmu.

Da ta občutek ni le del dopustniške romantike, potrjuje Miloš Kumar. »Ko pridem tja, imam občutek, da pridem domov,« pripoveduje. »Petar in Marija sta bila neverjetno topla in pristna človeka, danes pa Ana Marija in njena družina nadaljujejo zgodbo. Takšne dobrote in gostoljubja danes skoraj ne srečaš več.« Kumar sicer tudi danes ostaja zvest isti vrsti dopusta, ki ga je pred skoraj pol stoletja pripeljala na Korčulo. »Še vedno obožujem kampiranje. Hotelskih sob in apartmajev nikoli nisem maral,« pravi. V Mindel se vrača tako rekoč vsako leto, zdaj, ko je v pokoju, pa tam preživi še več časa kot nekoč. Lani je v kampu ostal skoraj 40 dni. V desetletjih poletij na Korčuli si je ustvaril tudi krog prijateljev z vseh koncev Evrope. Mnogi se v kamp vračajo ob istem času, tako da poletja v Mindelu zanj že dolgo niso več le dopust, ampak predvsem letno srečanje starih prijateljev.