Vzpenjača ima za botre kar tri župane

LJUBLJANA – Vzpenjača na Ljubljanski grad bo le nekaj dni pred novim letom upihnila deseto svečko. Novemu prevoznemu sredstvu, ki povezuje Krekov trg z grajsko stavbo, so botrovali kar trije župani, pravzaprav županji Vika Potočnik in Danica Simšič ter ob odprtju še župan Zoran Janković. Jubilej bodo proslavili prihodnjo sredo ob 18. uri na spodnji postaji vzpenjače s koncertom Alenke Godec ob spremljavi Policijskega orkestra pod taktirko Nejca Bečana.

Ljubljanski grad so že konec 19. stoletja želeli vključiti v turistično ponudbo današnjega glavnega mesta Slovenije. Takrat se je pojavila tudi zamisel o dvigalu oziroma vzpenjači, ki bi turistom olajšala vzpon. Ljubljana bi se tako pridružila avstro-ogrskim mestom, ki so jo že imela. Zagreb jo je dobil leta 1890, Salzburg leta 1892 in dve leti pozneje še Gradec. Med zamislijo in uresničitvijo se je pojavilo mnogo ovir. Grad do leta 1905 ni bil v lasti mesta, temveč države, ki je v njem vzdrževala kaznilnico. Šele 16. maja 1905 je postal zares ljubljanski, ko je takratni župan Ivan Hribar podpisal pogodbo o nakupu. Mesto je postalo lastnik mogočne stavbe 367 metrov nad morjem.

Potres razrahljal grad

Velikonočni potres leta 1895 je poslopje močno prizadel. »Razrušil se grad sicer ni, zidovje njegovo stoji še pokonci, toda potres je starodavno poslopje razmikastil in razrahljal,« je zapisal časnikar tega časa. »Nekdanjemu svojemu namenu poslopje ne bo služilo več.«

Za prenovo in novogradnjo ter številne druge spremembe po potresu ima največ zaslug dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar. Zavedal se je, da je treba nekaj ukreniti tudi na gradu. Že takrat je razmišljal o dvigalu oziroma vzpenjači. Podjetje Lindheim & Cie. z Dunaja bi jo bilo pripravljeno zgraditi na lastne stroške. Na žalost je bila njegova prošnja zavrnjena.

Za gradnjo vzpenjače so leta 1905 pridobili načrte dunajskega podjetja Österreichische Siemens-Schucker-Werke. Po njihovem predlogu naj bi traso potegnili za mestno hišo. Ideja je tudi tokrat ostala le pri zamisli, čeprav je občinski svet gradnjo odobril. Ivan Hribar je imel zagotovljen tudi večletni državni prispevek. Sama zamisel je ostala živa vse do konca njegovega županovanja. Njegov naslednik Ivan Tavčar je te aktivnosti in načrte opustil.

Ivan Hribar je v zajetnih spominih le skromno opisoval načrte v zvezi z gradom. Med drugim je zapisal, da preureditve gradu in izgradnje električnega dvigala ne bi mogli izpeljati v štirih predvojnih letih. Na papirju so ostali tudi načrti arhitekta Jožeta Plečnika, ki si je Ljubljanski grad predstavljal kot krono Ljubljane. Veliki arhitekt je načrtoval slavnostno stopnišče in ga je imenoval kar vzpenjača. Po načrtih iz leta 1947 naj bi se stopnišče na hrib vzpenjalo za mestno hišo. V zgodnjih 60. letih 20. stoletja so na Zavodu za ureditev Stare Ljubljane naredili več idejnih načrtov vzpenjače.

O povezavi središča mesta z Ljubljanskim gradom piše nekaj več v gradivu Obnova Ljubljanskega gradu, ki ga je 1. februarja 1975 izdala Skupščina mesta Ljubljane. Načrtovali so eskalator, ki bi povezoval grad s Staro Ljubljano in prek Tromostovja z mestnim središčem. »Vstopna postaja bi bila v eni izmed zgradb ob magistratu,« beremo v gradivu. »V njej bi se z eskalatorjem dvignili na višino vrtov na pobočju, od tu pa bi se eskalator v dveh zavojih vzpenjal proti razglednemu stolpu. Ta komunikacija bi bila pokrita, kar bi tudi v slabem vremenu omogočalo nemoten dostop.«

Vzpenjača se spet omenja leta 1990 v gradivu Prenova Ljubljanskega gradu. V knjigi Darinke Kladnik z naslovom Ljubljanski grad preberemo nekaj več o arhitektu Borisu Kobetu (1905–1981), saj je bil njegov prispevek pri obnovi gradu izjemno pomemben. Med drugim je izdelal načrte za vzpenjačo. Ta ne bi tekla po grajskem pobočju, ampak bi z dvigalom povezovala rotovž z gradom. Predlog za stopnice in vzpenjačo dvigalo je risal leta 1958, medtem ko se je z rekonstrukcijo celotnega gradu ubadal leta 1948.

O tirni vzpenjači je leta 2002 v glasilu Ljubljana pisal Jurij Lenard in prispevek naslovil Izgradnja tirne vzpenjače v sklopu prenove Stare Ljubljane. Lenard pravi, da odlok o razglasitvi Stare Ljubljane in grajskega griča za spomenik in naravno znamenitost iz leta 1986 ni predvideval možnosti izgradnje poševnega dvigala oziroma tirne vzpenjače po pobočju. Zato je bila preverjena izvedba tirne vzpenjače s spodnjo postajo na Krekovem trgu in z zgornjo v grajskem poslopju. »Mestni svet je predlagano dopolnitev odloka, ki omogoča izgradnjo vzpenjače, sprejel, in ZIL Inženiring, ki v imenu mesta vodi postopke, je objavil razpis za pridobitev izvajalca gradbenih del in strojnih naprav. Če bo vse potekalo brez dodatnih zapletov, se bo mogoče peljati na Grad še letos,« sklene Jurij Lenard v poročilu iz leta 2002 …

V začetku 21. stoletja, sto let po prvih načrtih za vzpenjačo na Ljubljanski grad, se je ideja s papirja vendarle preselila na realna tla. Po načrtih arhitektov Mihe Kerina, Majde Kregar in Eda Ravnikarja s sodelavci so jo od ideje do uresničitve pripeljali trije ljubljanski župani: Vika Potočnik, Danica Simšič in Zoran Janković. Za javnost so jo uradno odprli 28. decembra 2006.