Z belim zlatom so služili predvsem Benečani

Zgodovinar dr. Flavio Bonin je eden najbolj cenjenih raziskovalcev preteklosti jadranskih in še zlasti istrskih solin pri nas in tudi na svetu. Ocenjuje, da so prve, ki jih danes poznamo kot piranske, verjetno nastale že v rimskem obdobju v Strunjanu, a dodaja: »Predvidevamo, da so bile takrat tudi že v sečoveljski dolini, malo bolj v notranjosti, kot so danes. Od tam so se zato, ker je Dragonja tja nanašala nasedline, pozneje širile proti morju. Za potrditev tega bi bilo treba tam opraviti arheološka izkopavanja. Sicer pa so prve soline v Istri omenjene v pisnih virih na Brionih v 6. stoletju.«

Belo zlato krilatega leva

Soline so bile tudi v Miljah pri Trstu, Kopru, Izoli in Luciji, tako da jih je imela v tem delu Istre skoraj vsaka večja komuna. Do danes so se od vseh istrskih ohranile samo v Strunjanu in Sečovljah. Za preučevanje njihove materialne in nesnovne dediščine, ohranjanje ter popularizacijo skrbi Muzej solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline, ki deluje okviru Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran. V zapuščenem predelu Fontanigge ga je konec 80. let s strokovno pomočjo delavcev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Pomorskega muzeja ter še zlasti zdaj že pokojne etnologinje Zore Žagar začrtal dr. Miroslav Pahor.

Ta prizadevanja za ohranjanje solinarske dediščine v zadnjih desetletjih še zlasti nadaljuje raziskovalec in muzejski svetnik s solinarskimi koreninami dr. Flavio Bonin. Izjemno izkušen je tudi v brskanju po labirintih zgodovinskih arhivov. To dokazuje tudi njegova knjiga Belo zlato krilatega leva, ki je kot strokovna literatura z množico spoštljivo starega dokumentarnega gradiva izšla pri Pomorskem muzeju.

Bogata dokumentacija

Avtor razkriva celo vrsto novih spoznanj iz dokumentov arhivov od Benetk do Paga in pravi: »Najbogatejši je beneški arhiv, v katerem je veliko tudi 500 let starih dokumentov o soli in trgovini z njo. Tam sem naletel na precej škatel z listinami, ki po arhiviranju niso bile še nikoli odprte. Tudi v Piranu je nekaj takega gradiva, Koper arhiva, ki bi pomagal razkrivati njegovo bogato zgodovino, žal nima (med drugo svetovno vojno je bil odpeljan v Italijo), na Pagu pa je zgorel. Za starejše obdobje je skratka manj dokumentov, za začetek 19. stoletja pa je za piranske soline najti več tisoč dokumentov, ki omogočajo, da si ustvarimo dejansko sliko o njih.«

Knjiga popelje v zgodovinsko obdobje Beneške republike oziroma Serenissime (od 13. stoletja do leta 1797), ki je bila najzaslužnejša za hiter in organiziran razvoj severnojadranskih solin in trgovanja z belim zlatom. Pečat, ki ga je v 500 letih dala solinam, kulturni podobi jadranskih mest in še zlasti Piranu, je neizbrisen vse do danes.

Poceni kupovali 
in drago prodajali

»Ko so prišli Benečani v Istro, je bilo v Piranu okoli 1200 solnih polj oziroma kavedinov, Koper pa jih je imel nekoliko manj. Zanje so postale bolj zanimive, ko so zaradi pritiska Turkov izgubljali ozemlja na grškem območju. Začeli so povečevati soline od Paga pa do Pirana, saj je bila sol pomemben konzervans za meso, ribe, sir in zelenjavo. Beneški trgovci so jo vozili do Črne gore, nazaj pa žito, med, vosek, kožo in tisto, kar so potrebovali. Imela je dobro ceno, a od nje je imela največje dobičke Beneška republika, ne pa komune, v katerih so jo pridelovali. Benečani so jo plačevali za ceno, ki je znašala zgolj od pet do deset odstotkov cene, po kateri so jo prodajali drugim državam, pozneje celo vse tja do Skandinavije,« je Bonin odkril v arhivih.

Čeprav je bila za Pirančane stalen in pomemben vir dohodkov, ta ni bil tak, kot si predstavljamo danes. »V Piranu se kljub temu, da je bila dragocena dobrina, samo od solinarstva ni dalo živeti. Predvsem zaradi muhavosti narave. Sredi 18. stoletja so na primer ob najboljših letinah s prihodkom od soli, lahko kupili največ 27 odstotkov pšenice, ki so jo potrebovali. Tako bi bilo dobro, da bi kak zgodovinar predstavil še druge plati zgodovine gospodarstva od Pirana do Kopra, saj se je tam pridelava soli pomembno prepletala na primer s pridelovanjem vina in olja,« dodaja Bonin.

Sol brez delcev blata

Za piransko sol je bil velik korak naprej narejen v 14. stoletju, ko so najprej v Koper, nato pa še v Piran iz Paga prenesli tehnologijo petole. Ta kot skrbno pripravljena podlaga z modro zelenimi mikroalgami omogoča pridelavo čisto bele soli brez delcev blata. Ker sol zaradi posebne piranske mikroklime lahko pobirajo vsak dan ali vsaj vsaka dva do tri dni, je tudi bolj blagega okusa. Benečani so zanjo uporabljali izraz sladka sol, s katerim so jo ločevali od drugih vrst.

Na začetku 18. stoletja je v Sečoveljskih solinah živelo 510 družin oziroma 3800 ljudi. Tja so se za čas od junija do konca avgusta v solinarske hiše preselile cele družine, a so moški nato odhajali in prihajali. Zjutraj so doma poskrbeli za kmetijo, krave, koze, ovce in kokoši, popoldne pa so šli delat na soline. Največ, okoli 2700, kavedinov je do konca 18. stoletja imel Koper, nato pa je sledil razcvet Sečoveljskih solin, ki so do leta 1821 število kavedinov povečale na več kot 7000. Začelo se je leta 1776, ko je bila tam velika poplava, po kateri so zgradili kanal sv. Odorika (današnja Dragonja), poglobili Jernejev kanal in skratka ustvarili razmere, ki so bile primerne za širjenje solin. Lastniki polj so bili predvsem nobili in cerkveni dostojanstveniki, obdelovali pa so jih najemniki oziroma kmetje.

Razvoj tihotapstva soli

Zaradi monopola oblasti nad soljo se je razvilo tudi tihotapstvo. O njem Bonin pravi: »Ko govorimo o večjih tihotapskih kanalih, ni šlo za tihotapljenje iz ene države v drugo, ampak znotraj države, da bi se izognili plačevanju davka. Povsod na vhodih v soline so bile čuvajnice in v času Benetk sta bili v Kopru včasih celo dve galeji, na vsaki pa do 300 vojakov. Tihotapstva je bilo več predvsem v času napetosti med Benetkami in Avstrijo. V avstrijskem obdobju je soline varovalo tudi do 150 vojakov.

Nov in največji zamah so piranske soline dobile po letu 1815, ko je za krajšo Napoleonovo oblastjo prišla avstrijska oblast. Potrojili so solne bazene in več kot podvojili pridelavo soli. A to je obdobje, ki ga namerava Bonin podrobneje skupaj z zatonom solinarstva v drugi polovici prejšnjega stoletja podrobneje osvetliti v prihodnjih letih. Za začetek je razkril začetno beneško zgodovino piranskih solin, ki so eden največjih in najdragocenejših kulturnih in naravnih zakladov Slovenije. Upajmo, da bo njegovo delo prispevalo k njihovemu ohranjanju, k sprejetju vladnega odloka o solinah kot živi mojstrovini, ki že predolgo čaka v ljubljanskih birokratskih predalih, predvsem pa k uresničitvi ideje, da se jih vpiše na Unescov seznam dediščine.