Z rumenimi cvetovi rešila fanta iz vojne

Sredi oktobra so v Bavarski hiši v Podsredi odprli kar malce nenavadno razstavo Cvetje ob plotu. Ime spominja na naslov pesniške zbirke ali razstavo slik. V resnici je veliko več kot to. Razstava fotografij in zapisov Cvetje ob plotu je pravzaprav etnološka študija tradicionalnih vrtov na Bizeljskem kmetijske tehnice, vrtnarice, sodne cenilke za kmetijstvo in zbirateljice Marije Sušnik z Bizeljskega, ki je desetletja zbirala gradivo o etnoloških posebnostih, lepotah in zanimivostih svojega okolja.

V knjižici z istim naslovom, ki so jo za njeno 90-letnico izdali v Kozjanskem parku, je popisala 25 še ohranjenih tradicionalnih vrtov. »V službi sem bila vseskozi na terenu in opazovala, si zapisovala in fotografirala zanimivosti in posebnosti naših vrtov, ki se jih spominjam iz otroštva,« pojasni Sušnikova. Omeni, da so danes vrtovi polni rož. Včasih ni bilo tako. »Na njih se je pridelovalo hrano, le tu in tam je rasla kaka roža.«

Zamisel za popis tradicionalnih in zanimivih vrtov od Bizeljskega do Brežic ji je dala črno-bela fotografija Drameljčanke Betke, ki se je rodila davnega leta 1909, kako na vrtu obdeluje gredico. Na njenem vrtu je bila zelenjava vseh sort, a od rož so ob plotu rasle samo narcise.

Sušnikova je začela popisovanje, ki je trajalo leta. V knjižici je, kot rečeno, predstavila 25 vrtov z vsemi značilnostmi in posebnostmi. Ker nimamo prostora, da bi opisali vse, jih omenjamo le nekaj.

Vrt Anice Kostevc z Bojsnega ima morda najlepšo ohranjeno ograjo iz lesenih količev, kakršne so postavljali nekoč. Po plotu se razraščajo vrtnice, tam raste tudi vzpenjavka rambler, ki izginja iz naših vrtov. Med bolj pestre vrtove na Bizeljskem in v okolici spada vrt Bare Putrih v vasi Drameljšek, kjer je opaziti zanimivo rastlino bodoglavec, ta cveti v okroglih modrih cvetovih. Za popotnika je eden najlepših vrtov vrt Martina in Brigite Heberle iz Vidove poti, kjer na ograji košato cveti glicinija. Marija o tem pove, da je bil nekoč skromen, ograjen z odsluženimi kostanjevimi koli, povezanimi z bekovimi šibicami. Njegova posebnost je križ, ki tam na razpotju stoji od nekdaj, in še danes za veliko noč pri njem blagoslavljajo jedi.

Izjemna vrtnarica je tudi Ivanka Kampijut, njen najljubši cvet je orlica. Po besedah Sušnikove njen vrt predstavlja podeželsko očarljivost. Značilnost vrta Marije Filo s Pišeške ceste na Bizeljskem so žute rože na plotu. Gre za rudbekijo z rumenimi cvetovi, ki v teh krajih nosi s seboj zgodbo zaljubljencev iz turških časov. Dekle naj bi po skrivnih poteh šlo po fanta za turško bojno linijo in ga pripeljalo na svobodo tako, da je na pot nasulo rumene cvetove žute rože. Sušnikova poudarja, da gre za enega pravrtov v tistih krajih, kjer se je še ohranila denimo bergenija.


Prav poseben je Nuječev vrt Ivanke Balon v Gregovcih, poklicna vrtnarica je ohranila ogon – zaplato njive, ki je pripadla viničarjem, da so si pridelali krompir in zelenjavo za svoje potrebe. Včasih so si ogon na najrodovitnejšem delu njive uredile tudi gospodinje. Ogoni so bili vselej tudi najbliže vodi, da so lažje zalivali. Vrt Veronike Fabinc iz Črnca pa je znan po ameriškem slamniku. Sicer je Fabinčeva iz tradicionalnega vrta v devetdesetih začela razvijati zeliščarsko kmetijo, ki je danes zelo uspešna.

Še in še o vrtovih Marije Sušnik bi lahko naštevali, saj njenih dragocenih opažanj ni konca. Na koncu svoje knjižice zapiše, da se svet pravzaprav vrti z vrtom. Ko se ljubezen ohlaja, tudi rastline na vrtu usihajo. Ko pa spomladi požene cvet, tudi globoko v srcu obudi spomin na skrito ljubezen.