Za 23. rojstni dan od staršev dobil kmetijo in ustvaril zgodbo o uspehu

V Zgornji Voličini smo tik pred koncem leta obiskali nadvse uspešno govedorejsko kmetijo Kocbek, ki jo je leta 2002 kot darilo za svoj 23. rojstni dan od očeta Feliksa in mame Olge dobil Alberto Kocbek. Takrat je ravno končal študij živinoreje na kmetijski fakulteti in bil popolnoma prepričan, da je prav domača kmetija najboljše delovno mesto in življenjsko okolje zanj. Še danes mu na kmetiji pomagajo starši ter seveda Albertova življenjska sopotnica Mateja, tu je tudi njun sin Aljaž. Albert in Mateja sta na kmetiji zaposlena, stalno je zaposlen tudi Matejin brat Tilen, v konicah pa na pomoč priskoči še njegov brat Renato, ki se sicer nedaleč proč ukvarja s sadjarstvom in poljedelstvom.

Kot nam je povedal 46-letni Kocbek, je ta hip v njihovem hlevu 60 krav molznic in 90 glav mlade živine, med njimi je 15 teličkov. Krave povržejo vsaj pet teličkov na mesec, bikce prodajo, telice ostanejo na kmetiji. »Že oče se je ukvarjal s pridelavo mleka, a je imel na kmetiji le 15 živali. Nakar smo zgradili nov hlev za še dodatnih 50 molznic. Zdaj imamo dovolj prostora za 150 živali. V glavnem gre za molznice lisaste pasme, ki dajo v letu dni po 8500 kilogramov mleka (približno 30 kilogramov mleka na dan). Sicer ne stremimo k visoki mlečnosti, tako da je povprečna laktacijska življenjska doba naših živali do sedem let, nakar gredo v klavnico.«

Naslednikove ovce

Da je že tako zgodaj prevzel kmetijo, je bilo odločilno dvoje: popolna predanost delu in kmetiji, pa tudi to, da so kandidirali za sredstva v okviru skupne kmetijske politike, saj je imel Alberto kot mladi prevzemnik precej več možnosti, da bo uspešen na razpisu za nov hlev, kot bi jih imel njegov oče Feliks. Kocbekovi se pri reji krav molznic držijo bistvenega načela: s čim manjšimi stroški uspešno kmetovati. Za cilj so si zato zadali, da karseda visoko mlečnost dosežejo že iz osnovne krme. Imajo 70 hektarjev površin, od česar je več kot 50 hektarjev trajnih travnikov, na njivah je 12 hektarjev koruze, tri hektarje ječmena in lucerne. Čeprav so njihove parcele precej razdrobljene, Alberto pravi, da imajo površin povsem dovolj za obdelavo, zato se sploh ne mislijo širiti naprej oziroma povečevati pridelave in prireje. »Tudi zato ne sklepamo nobenih najemnih pogodb.« Priznal je, da se jim nakup kmetijskih površin niti ne bi splačal, saj preprosto ne morejo dati 30 tisoč evrov in še več za hektar površine. »Kadar pridelaš različno žito ter ga potem prodaš z zaslužkom nekaj stotih evrov, se takšna računica preprosto ne izide.«

Na govedorejski kmetiji Kocbek deluje in pomaga celotna družina.  FOTO: Osebni arhiv

Sicer pa na osmih lokacijah od aprila do novembra pasejo telice. Poleg paše te dobijo vodo in mineralno-vitaminski dodatek. To je najcenejša reja, še posebno če je paša na površinah s slabšimi pridelovalnimi razmerami. Njegov naslednik bo Aljaž. Ne le da je že aktiven pri delu v hlevu in na travnikih, samostojno redi manjšo čredo ovac. Kocbekovi so se že pred leti odločili tudi za nakup molznega robota blagovne znamke DeLaval. Molža z njim jim je omogočila prihranek časa za dopolnilno dejavnost na kmetiji – izdelavo mlečnih izdelkov, s katero danes osvajajo priznanja in navdušujejo s kakovostjo. V ponudbi imajo jogurte, skuto, sadni desert, sir za žar ... Vse bolj razmišljajo tudi o ponudbi mladega sira. Kot inženirka živilske tehnologije nad to dejavnostjo bdi Mateja. Že njeni prvi izdelki so bili nagrajeni z nagradami za kakovost. Približno četrtino namolzenega mleka prodajo kot surovo mleko v okviru dopolnilne dejavnosti oziroma ga predelajo v mlečne izdelke, s katerimi potem preskrbujejo šole in druge javne ustanove.

Previsoki stroški

Alberto pravi, da niti približno ne bi smeli pozabiti na dejstvo, da smo skozi stoletja prav z našim načinom kmetovanja oblikovali našo kulturo in našo naravno pokrajino. Zdaj pa se, kot pravi, prav ta zaradi opuščanja kmetovanja vse pogosteje zarašča. »Si res želimo, da bo kakovostna hrana domače pridelave vse redkejša na slovenskih krožnikih?« Kocbek zato opozarja tudi na pomen pridelave slovenske hrane. Slovenski kmetje se namreč dan za dnem soočajo z visokimi stroški pridelave, nelojalno konkurenco cenejšega uvoza, obsežno birokracijo in številnimi socialnimi izzivi. Zato poziva potrošnike, naj pri nakupu hrane izberejo lokalno in s tem podprejo slovenskega kmeta in slovensko kmetijstvo.

Ena največjih težav v kmetijstvu so, kot pravi, visoki stroški pridelave, ki jih kmetje ne morejo pokriti z odkupnimi cenami. Ko gre za odkup mleka, so cene znižujejo in znašajo okoli 0,45 evra na liter, Kocbek pa pravi, da bi morala biti ta pri vsaj 0,50 evra na liter. Kot veliko težavo omenja tudi nizke cene zaradi masovnega industrijskega kmetijstva tujih držav, »v katerih je dovoljena uporaba zaščitnih sredstev, ki so v EU prepovedana«, je zaključil.

Nakup molznega robota jim je omogočil prihranek časa za dopolnilno dejavnost na kmetiji.  FOTO: Osebni arhiv

Ta hip imajo pri Kocbekovih 60 krav molznic in 90 glav mlade živine.  FOTO: Osebni arhiv