Za božič ne bo praznih žepov

NOVA GORICA – Ko smo ga prvič obiskali, si je želel le, da bi bil koristen in da bi lažje priplul skozi mesec. Da bi ga kdo končno osrečil ter mu ponudil zaposlitev, da bi mu po tem, ko plača še zadnjo položnico, ostalo še kaj več kot tistih ušivih 20 evrov, ki jih potem zapravi za najcenejšo, s tem pa tudi nekakovostno hrano, ki še zdaleč ne ustreza njegovi poglavitni zdravstveni težavi. Ta ga zaznamuje že vse od tretjega razreda osnovne šole, odkar so v njegovih možganih odkrili tumor. Žal operacija takrat ni potekala, kot bi morala, poškodovali so mu hipofizo, pojavile so se še težave s ščitnico, njegov sistem za uravnavanje telesne teže se je popolnoma sesul. »Kolikokrat bi, če bi se le dalo, zavrtel čas nazaj ter izbrisal tisti dan …« takole večkrat premišljuje Dragan Malešević, ki je vse odtlej obsojen na naglo in čezmerno kopičenje kilogramov, zaradi tega tudi na številna in krivična zbadanja, »včasih imam občutek, da se me ljudje sramujejo«, na privoščljive žalitve, človekovo primitivnost, na dnevno in nočno dramo! Na porazno mobilnost, ki mu onemogoča, da bi se zaposlil in normalno zaživel. Prav zaradi tega je obsojen tudi na – klavrno socialno podporo.

Denar za preživetje

In ko smo 38-letnega Dragana Maleševića obiskali še drugič, fant kar ni mogel verjeti. Prinesli smo mu namreč ček za 1200 evrov! »Resnično bi se zahvalil vsem, ki so mi priskočili na pomoč!« se kar ni in ni nehal zahvaljevati ta, ki je za trenutek obsedel in s presenečenim pogledom tiho zrl v ček ter zapisano štirimestno številko.

Ker je bil že prevečkrat izigran, vaše dobrote sprva ni najbolje dojel. »Je to kakšna neslana šala?«

»Obljuba dela dolg in ta ček je del te obljube,« smo zmagoslavno izrekali ter si sproti izmišljevali besede in stavke. Kot tudi tistega, da se s predajo tega čeka zaključuje ta del našega poslanstva: opozoriti in pomagati!

Nas je pa radovednost vendarle prignala do vprašanja: »Ti, kako ga boš pa uporabil?« Ker smo si bili po letih tam nekje, smo se seveda tikali. »Za neumnosti gotovo ne!« je izstrelil Dragan kot iz topa. »Ah, za preživetje, kaj za obleči in obuti, za nekaj položnic, še zdaleč pa ne mislim vsega porabiti, nekaj denarja bo odromalo gotovo tudi v nogavico!«

Ušes mu ni navila

Potem se je zakrohotal, kot se zna le on. Spomnil se je namreč svoje najljubše sosede Milice, ki ga je naučila kuhati, ki mu marsikdaj ponudi svojo toplo dlan ali milostljivo ramo, ki jo nadvse rad obiskuje in ki jo je oni večer pred objavo prispevka v Slovenskih novicah, v katerem je Dragan nastopal v osrednji vlogi, pobaral: »Milica, bo šel morda kdo jutri dopoldne v trgovino?«

»O, ja, bodi brez skrbi!«

»Mi lahko kupite izvod Slovenskih novic?«

»Ni problema.«

Pa je prišlo zatem tisto sobotno jutro. Dragan je že od jutra čutil nekaj nervoze, z nestrpnostjo je kar naprej pogledoval tudi k telefonu, le kdaj bo zazvonilo? Ura je odbila osem – nič. Bila je že devet – pa še vedno nič. Pa tudi ob desetih je telefon le nemo ležal tam na mizi. »Čudno, da me nihče ne pokliče,« si je mislil Dragan.

Potem pa, drng, drng, »halo«, je rekel Dragan in doživel takojšen odgovor, »ti bom ušesa navila«!

»Pa kaj sem zdaj ušpičil?« se je glasno čudil.

»Ti, tudi mene si omenil v članku!« je bila glasna, a nadvse pozitivna gospa Milica.

»Ja, normalno, da sem te!«

Dragan je izvedel, da ga je brala sprva brez očal, a ko je slednjič le dospela do svojega imena, si jih je le nataknila, hopla, pa saj to sem jaz! »Ne, kje pa,« se je smejalo Draganu, »ušes mi ni navila, še več, bila je zadovoljna in vesela …«

Seveda je stopil še do sosede, »lahko še jaz preberem«?

Dobri neznanec

Že kmalu zatem ga je poklical moški iz okolice Nove Gorice. Zanj še nikoli ni slišal. Kje je staknil njegovo telefonsko, se mu še danes ne sanja. »Jutri bo prišla k tebi ena lepa punca in ti prinesla desetaka!«

»Zakaj pa ga ne prinesete kar vi, dobri in neznani človek?«

»Saj se bo že ona spotoma ustavila …«

»Bi vas lahko vseeno spoznal?« ga je vprašal. »Občutek sem imel, da mora biti nekje iz okoliških hribov …«

In res, že naslednji dan je bil s kolegom na kavi. Zazvonilo je in tisto dekle ga je potem dejansko našlo, mu izročilo 20 evrov, dar onega neznanca, zraven pa dodalo še svojega petaka.

»Zvečer sem ga potem res še enkrat poklical ter se mu iskreno zahvalil. A še danes ne vem, kdo je to bil?«

Očitno se je ta neznanec držal etičnega načela, da morajo biti dobra dela – vselej skrajno intimne narave. Če postanejo javna, ne gre več za dobrodelnost, temveč za nastopaštvo, pokroviteljstvo, hvalisavost. Dobra dela v tistem postanejo javna in kot takšna – ničvredna, sesuta v prah.

Tudi Dragan Malešević bi, če bi imel oziroma če bi zmogel, pomagal. Toda to pot je pomoč potreboval on. Že naslednjič jo bo kdo drug, vi, mi, oni. Bližajoči se prazniki bodo v Draganovem primeru, tudi zaradi vašega prispevka, eni bolj mirnih in brezskrbnih. »Vsaj ne bom suh,« je opozoril s toplimi očmi.

Božični ali silvestrski večer pri njem sicer ne bosta kaj prida drugačna od preostalih. Nemara ga bodo popestrile edinole tanke rezine pršuta in kockice sira. Le to. »Samo, da sem na toplem,« je še dejal.

»Resnično, zapišite, prosim, da se zahvaljujem prav vsem, ki so mi pomagali,« je bil še enkrat več hvaležen, vzel urno podarjeni ček ter se z njim odpravil – k najboljši sosedi Milici.