V Guinnessovi knjigi rekordov je zapisano marsikaj, tudi rekord v najdaljši zdravici s špricarji. Za čuda ga ne držijo Štajerci, ki se lahko pohvalijo že z najstarejšo trto na svetu, ampak Kitajci – ti so jim hoteli konec lanskega leta vzeti tudi rekord s trto. Vendar njihova, ki raste na Tibetu, ne obrodi.
Zato so se v Vodolah pri Malečniku to soboto lotili prav posebnega podviga: po osmih mesecih priprav bi moralo več kot 2020 ljudi s kozarci v rokah oblikovati dolgo živo verigo in poskušati Guinnessov svetovni rekord s Kitajske preseliti med štajerske vinograde. Na koncu je v projektu SpritzLine zmanjkalo samo 66 ljudi. Dovolj malo, da poraz niti približno ni pokvaril razpoloženja, in dovolj veliko, da imajo Štajerci zdaj zelo dober razlog, da se dobijo še enkrat.
»Takšni dogodki niso pomembni le zaradi rekorda, ampak zaradi energije, ponosa in prijateljstva.«
Kot en nogometni polčas
Aktualni rekord ostaja kitajski. Tam je v verižni zdravici sodelovalo 2020 ljudi, v Vodolah pa se jih je zbralo nekaj manj kot dva tisoč. Na dogodek je bilo sicer prijavljenih okoli 2800 ljudi, a jih precejšen del ni prišel. Komisija je po štetju ugotovila, da je za rekord zmanjkalo 66 sodelujočih. »Štajerci življenje jemljemo nekoliko drugače – radi smo skupaj, radi se veselimo in znamo ceniti trenutke, ki nas povezujejo. Zdravljica, vino in skupno doživetje nas spomnijo, da se narodna zavest in kolektivni duh gradita takrat, ko stopimo skupaj in ustvarjamo spomine, ki ostanejo. Takšni dogodki niso pomembni le zaradi rekorda, ampak zaradi energije, ponosa in prijateljstva, ki jih prebudijo med ljudmi. In prav to je danes naš največji uspeh,« je poudarila dr. Barbara Toplak, predsednica strokovne komisije za oceno svetovnega rekorda in dekanja Univerze AMEU.
Akcijo so podprle tudi vinske kraljice Bizeljskega, Jeruzalemsko-ormoških goric, Dupleka ter princesa cvička.
Ambicije so bile visoke že pred začetkom. Dogodek, poimenovan SpritzLine, so organizatorji zasnovali kot več kot kilometer dolgo verigo ljudi, ki si od prvega do zadnjega zaporedoma nazdravijo s špricarjem. Čas, ki so ga predvideli za nazdravljanje, naj bi bil okoli 35 minut. V Malečniku je veriga na 1300 metrih potekala mimo Fontane vin Vodole in ziplina Čebelji let, skozi vinograde, vse do Hiše vin Mak, kjer je bila zadnja postaja. Registracija udeležencev je potekala od 9. ure, uradni poskus postavitve rekorda pa se je začel ob 11. uri.
Ko je dal glavni pobudnik akcije Bogdan Mak znak za začetek, se je zdravica počasi začela premikati skozi Vodole. Pot je bila dolga več kot 1,3 kilometra. Da so vsi po vrsti trčili s kozarcem s svojim sosedom, je trajalo približno 45 minut. Pri tem hitrost niti ni bila najpomembnejša, za veljavnost poskusa je bilo pomembno, da veriga ostane povezana in da je celoten postopek ustrezno dokumentiran.
In če že ni padel svetovni rekord, je padel najmanj rekord dobre volje. Med čakajočimi so se vrstile šale, pesem in temu primerni napisi na majicah. A v Vodole niso prišli samo domačini. Pridružili so se jim ljudje z različnih delov Slovenije, tik pred začetkom celo skupina obiskovalcev iz Barcelone. Dogodek so podprle vinske kraljice, predstavniki občin, lokalna društva, Malečniški brači in okoliški vinarji.
V Malečniku je veriga na 1300 metrih potekala mimo Fontane vin Vodole in ziplina Čebelji let, skozi vinograde, vse do Hiše vin Mak, kjer je bila zadnja postaja.
Simbol druženja
Bistvo akcije po besedah organizatorjev niti ni bilo zgolj pitje vina. Špricar je bil predvsem simbol druženja in štajerske vinogradniške tradicije. Ko človek trči s kozarcem z nekom, ki ga morda sploh ne pozna, in mu reče »na zdravje«, mu pravzaprav želi nekaj dobrega. Prav povezovanje ljudi je bilo zato eden glavnih namenov dogodka. Pri izvedbi so sodelovali lokalni vinarji Emil vino, Hiša vin Mak in Turistična kmetija Protner, za mineralno vodo je poskrbel Römerquelle, pri logistiki pa so pomagali tudi gasilci, društva in številni prostovoljci. Ideja je bila povezana tudi s tradicionalnim postavljanjem klopotca v štajerskih goricah. Organizatorji so želeli poletno dogajanje v Vodolah še dodatno oživiti ter ljudi opozoriti na vinorodno podeželje tik ob Mariboru. Po končani zdravici se je druženje zato nadaljevalo ob hrani, pijači, živi glasbi in postavljanju klopotca.
Prav vsi deležniki v verigi so dobili svoj špricar.
Guinnessova knjiga rekordov bo tako vsaj še nekaj časa pri tej kategoriji kazala proti Kitajski. Toda rezultat iz Vodol ima zanimivo posledico. Ko ti do svetovnega rekorda zmanjka nekaj sto ali tisoč ljudi, si lahko rečeš, da je bil cilj previsok. Ko jih zmanjka samo 66, je zgodba precej drugačna. Prvi veliki štajerski poskus je dokazal, da je mogoče na enem mestu, kljub dopustniškemu avgustu, zbrati skoraj dva tisoč ljudi in jih povezati v več kot kilometer dolgo verigo. Zdaj je znano tudi, kaj je treba naslednjič narediti drugače: pripeljati tistih nekaj deset ljudi več in poskrbeti, da prijavljeni res pridejo. Bogdan Mak je po razglasitvi rezultata dejal, da je tako kot pri planinstvu pomembna tudi pot in ne samo cilj, ter napovedal, da bo treba poskus pač ponoviti. In morda je prav to najbolj štajerski možni konec zgodbe.
