Za otroke gre?

Sredi tedna je završalo, ko so nekateri »dobro obveščeni mediji« in Aleš Primc, frontman civilnega gibanja Za otroke in vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok gre, razširili neuradno, a po njihovem zanesljivo informacijo: ustavno sodišče je s pet proti štiri odločilo, da referendum o pravicah istospolnih parov – bo. No, odtekanje tovrstnih informacij, tako pomembnih odločitev ustavnega sodišča, k določenim političnim kanalom, strujam in krakom (pa naj bo katerim koli) se mi zdi milo rečeno – nevzdržno in nezaslišano. Več kot očitno je, da je odločitev lahko sporočil samo en sodnik (ali več njih), kdo drug bi to lahko vedel? Ampak, to seveda ni bistvo zgodbe, je pa vsekakor še ena temna senca v funkcionalnosti naših neodvisnih in strokovnih sodišč. Dr. Sebastian Nerad, generalni sekretar ustavnega sodišča, se je nemudoma odzval in povedal, da odločitev še ni bila sprejeta, in ko bo, bo tudi razglašena. Takšne odzive smo v preteklosti že slišali, a so se neuradne informacije, ki so zaokrožile pred tem, praviloma izkazale za zanesljive. No ja.

Spomnimo: državni zbor je v začetku letošnjega marca po burnih razpravah potrdil novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih in raznospolnih parov v pravnih, socialnih in ekonomskih pravicah. Koalicija Za otroke gre, ki ji, kot že rečeno, predseduje Primc, pa je začela zbirati podpise za razpis referenduma, a so ga v državnem zboru 26. marca letos zavrnili, z obrazložitvijo, da v skladu z veljavno ustavo ni dopusten. Do takrat je Primcu uspelo zbrati 48.146 podpisov. Neverjetno in zastrašujoče. Kot že vemo, se je Primc pritožil na ustavno sodišče – in zdi se, da mu je tudi uspelo. In bo, kot smo to v slovenski mladi zgodovini že doživeli, večina odločala o manjšini – in odločila.

Želim pa poudariti predvsem grobo zlorabo Primčevega slogana Za pravice otrok gre. Vsi vemo, da tukaj on zastopa svoje pravice in paranojo svoje politične stranke, predvsem pa zlorablja otroke. Tako množično organizirano civilno-politično gibanje pod parolo skrbi za otroke je sprevrženo in nedopustno. Če mu za otroke res gre, potem naj se ozre po Sloveniji in bo videl, koliko jih odrašča v skrajno neprimernih družinskih razmerah, v katerih vladajo nasilje, alkohol, droge in posledično revščina. Koliko otrok odrašča ob funkcionalno povsem neprimernih starših, pa nimajo niti najmanjše možnosti zaščite, kaj šele izbire. Naj se zavrti okoli svoje osi in bo videl, koliko razbitih družin je v Sloveniji, koliko žensk je samohranilk, ki jim z bivšim možem ne uspe vzpostaviti niti minimalnega odnosa v dobro otrok. Koliko žensk in otrok živi v vsakodnevnem strahu in krču pred nasilnim možem in očetom, ki jih izčrpava intimno, socialno in ekonomsko. Koliko žensk in otrok vsako noč beži pred nasiljem, to naj si pogleda in se s svojo politično iniciativo fokusira na problem, ki je. In na množično kršenje temeljnih človekovih pravic. Povsem dovolj bo, če si ta iniciativa osveži spomin z branjem 1., 2. in 3. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah – to bo povsem dovolj za razumevanje, da si jemljejo pravico nad drugimi. Ali Primc ve, da so v Sloveniji varne hiše prenapolnjene? Naj gre enkrat tja s svojo iniciativo in bo videl v najbolj kruti sliki svojo paradoksalno parolo Za pravice otrok gre! Bo videl, da je ta slogan v posmeh slovenskim »begunskim« otrokom.

V Sloveniji je vse preveč sprenevedanja. Zanikanja in teptanja človekovih pravic. S ptičje perspektive je lupina Slovenk in Slovencev povsem drugačna kot njena vsebina. V resnici pa smo strahopetni, patološki in reakcionarni. V lastno škodo in zagotovo v nepopravljivo škodo naših potomcev. Ne vidimo ali pač zgolj nočemo razmejiti (rezultat je identičen) bistva od nebistva. In tako, kot je prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, pravkar izjavil, pa naj se sliši še tako trdo: »Sovražim nerazgledano rajo, držite jo stran od mene.«