Za preživetje družine 
potrebnih 1000 pujsov

LJUBLJANA – Natančneje povedano, družina bi s 1000 prašiči v enem letu zaslužila pičlih 20.000 evrov. Živela bi zelo skromno. Zakaj potem presenečenje, da mladi zapuščajo kmetije in da je prireja prašičev v dveh letih padla za polovico? Leta 2000 smo v Sloveniji redili okoli 600.000 prašičev, s čimer smo pokrili približno 75 odstotkov naših potreb po svinjskih zrezkih in klobasah, ki ostajajo tradicionalna prehrana Slovencev – čeprav je poraba svinjskega mesa v zadnjih letih upadla za dober odstotek. Do 2007. je letna prireja nihala od 500.000 do 670.000 živali. Imeli smo devet velikih prašičjih farm, z rejo od dveh do petdesetih prašičev pa se je ukvarjalo skoraj 50.000 kmetij. Bili smo tako rekoč samozadostni, manko smo brez težav uvozili. V najboljših časih smo zredili in pridelali dobrih 33 kilogramov svinjskega mesa na Slovenca, povprečna poraba pa je 40 kilogramov.

Po poti ormoškega sladkorja

V pičlih treh letih pa se je slovenska čreda s 500.000 prašičev zmanjšala na polovico in nič ne kaže, da bi se agonija prašičereje ustavila. V Konzorciju Ohranimo prašičerejo Slovenije – že sliši se smešno –, v okviru katerega rejci in redki ekonomisti ter strokovnjaki opozarjajo, da smo v nekaj letih izgubili kar pet od osmih velikih prašičjih farm, da je številnost črede upadla pod kritično mejo in da bo v nekaj mesecih število prašičev padlo na borih 10 odstotkov samooskrbe, slovensko prašičerejo že primerjajo s propadom ormoške tovarne sladkorja, ki je pokrila 75 odstotkov slovenskih potreb po sladkorju. Nihče ne zna povedati, zakaj smo jo prodali nizozemski multinacionalki, ki jo je zaradi kvot EU po nekaj letih preprosto zaprla. Avstrijski prašiči so za 20 centov po kilogramu cenejši od domačih, v povprečju pa prašiča prodajo za 30 evrov dražje kot naši. Rejci prašičev v okviru omenjenega konzorcija opozarjajo na nevzdržne razmere in pozivajo državo, naj pomaga, pri tem pa se sklicujejo na prikrite, praktično nedovoljene subvencije, ki naj bi jih prašičerejcem izplačevali Bolgarija in Romunija, tudi Danska in denimo Avstrija. Čas je kmetom tako ali tako nenaklonjen, če bodo rejci odnehali, bomo tako rekoč vso svinjino uvažali, a ta bo precej dražja kot domača. Prvič, pritisk velikih tujih proizvajalcev na uvoznike bo izjemno velik, zagotovo bo padla kakovost mesa, vprašljiva pa je lahko tudi zdravstvena ustreznost. Če bomo slednjo poskušali zagotavljati na današnjem nivoju, nas bo to precej stalo. Na farmah vsaj zadnjih 10 let menda močno zaostajamo s tehnologijo, farma Ihan je denimo tik pred propadom! Farmska prašičereja brez lastne pridelave hrane je tako rekoč industrijska panoga, saj ni subvencij. Država bi morala prašičerejo reševati bolj kot kar koli drugega.