»Če ti je sreča namenjena, potem lahko tudi samo enkrat igraš vašo nagradno igro in zadeneš,« nam je svojo zgodbo začela razlagati
Fanika Luknar iz Podklanca, zaselka pri Dravogradu. Ker je v minulih letih domala vsak dan pošiljala nagradne kupone in je na koncu ostala praznih rok, sta jo v letošnjem poletju kar nekoliko minila volja in upanje, da bo kdaj imela srečno roko pri naši nagradni igri Poletje s Slovenskimi novicami.
Faniki Luknar se je letos nasmehnila sreča. FOTO: Aleš Andlovič
Pa jo je imela in se razveselila brezalkoholnih pijač Dane in Radenske in izdelkov podjetij Intersnack – Chio, Kotanyi, Svilanit, Učila International – Felix in Meso Kamnik, ki jih v darilnih vrečkah ni manjkalo. Da bi upokojenki kaj ostalo, ni bojazni. »Imam pet vnukov in dve pravnukinji,« se je pohvalila in nadaljevala: »Eden od vnukov ima komaj petnajst let, a me je, ko je izvedel, da dobim nagrade, že rotil: 'Žar bo zame, a ne babica?' Vnuk je namreč navdušen nad roštiljanjem, zato mu te želje ne morem zavrniti.«
Ker si na kolo ne upa, pa rada z Novicami v rokah posedi pod novim, vzorno urejenim nadstreškom, ki ga v družini uporabljajo tudi za druženje ob piknikih.
Ne mine dan, da Fanika Luknar po jutranjem ritualu s prhanjem in z zajtrkom ne odpre tiskane izdaje Slovenskih novic. »In tako je že vrsto let. Vaša naročnica sem že dolga leta, niti ne vem natančno, kako dolgo, a najmanj enajst, odkar sem izgubila moža. Pa že prej sva bila skupaj naročnika,« pravi Luknarjeva, ki je svoja delovna leta preživela kot pomočnica v kuhinji in čistilka.
Nekaj bo zanjo, nekaj za najmlajše. FOTO: Aleš Andlovič
Težke delovne razmere so pustile posledice, saj 79-letnica ob slabem vremenu ne zatisne očesa: »Če tega ne bi bilo, se ne bi imela nad čim pritoževati. Zdaj pa sem primorana hoditi s palico, kar me ovira. Do nečakinje še zmorem, drugače pa si peš ne upam nikamor. Še posebno ne na cesto, ki vodi mimo hiše, saj je zelo prometna in nevarna.«
Luknarjeva je kljub temu, da bo oktobra praznovala okroglo obletnico, še vedno polna elana. Tako se nam je ob obisku potožila, kako so prebivalci Podklanca diskriminirani v primerjavi s prebivalci, ki živijo ob cesti proti Slovenj Gradcu: »Tam imajo sprehajalno pot, po kateri je mogoče tudi kolesariti. Veste, da bi še sedla na kolo, saj je kolesariti lažje kot hoditi. A si na našo prometno cesto, ki vodi od Dravograda proti Ravnam na Koroškem, ne upam. Preveč je prometa in s tem nevarnosti.« Ker si na kolo ne upa, pa rada z Novicami v rokah posedi pod novim, vzorno urejenim nadstreškom, ki ga v družini uporabljajo tudi za druženje ob piknikih.
