Začel kot šifrant, končal je na Dobu

Z razvpitim primerom Josipa Perkovića, nekdanjega visokega agenta Udbe in tudi poznejše Tuđmanove varnostne službe, njegovo izročitev zahteva Nemčija, kar že nekaj časa pretresa Hrvaško, je povezana tudi slovenska zgodba okoli umora hrvaškega emigranta, stara skoraj štiri desetletja. Leta 1975 naj bi Milan Dorič - Hanzi, slovenske gore list in s kriminalnim pedigrejem, po nalogu Udbe, natančneje Službe državne varnosti (SDV), v Celovcu likvidiral, kot se reče v jeziku tajnih služb kjer koli na svetu še danes, hrvaškega emigranta Nikico Martinovića. Prav tako naj bi bila slovenska SDV povezana z ugrabitvijo Stjepana Crnogorca. Najbrž bi današnje varnostne službe, tudi naša Sova, oba poimenovala ustaška terorista.

Roman z vzdevkom Janez

Kaj je vodilo nekdanjega nižje rangiranega agenta varnostne službe JLA (Jugoslovanska ljudska armada), natančneje podčastnika s činom vodnika in referenta za varnost v postojnski kasarni, Romana Leljaka, zdaj ljubiteljskega zgodovinarja in pregledovalca arhivov, da je zgodbi spravil v javnost, ni docela jasno. Dejstvo je, da Leljak ni nedolžna ovca, ima zelo pisano zgodovino. Nekaj let je zaradi domnevnih goljufij in drugih kriminalnih dejanj tudi sedel na Dobu, mnogi pravijo, da zdaj, ko je prišel iz aresta, potrebuje denar. Verjetno je zraven tudi tista politika, ki so ji afere, povezane z ljudmi nekdanjega režima, reinterpretacije zgodovinskih dejstev, obtožbe vseh povprek, kot naročene.

Roman Leljak je Hrvat po nacionalnosti, rojen pred 50 leti v Đurmanovcu pri Krapini. Po osnovni šoli v Štorah se je odločil za uniformo in odšel na Srednjo vojaško šolo v Sarajevo. Tam je že kot 15-letnik postal sodelavec varnostne službe JLA, njegova naloga je bila špecanje sošolcev, njegov vzdevek pa Janez. Po dveh letih je odšel v Beograd, v šolskem centru zvez na Banjici se je šolal za šifranta, nadaljeval pa je tudi obšolsko dejavnost iz Sarajeva. Prav zaradi sodelovanja z varnostno službo naj bi si po srednji vojaški šoli lahko izbral vojaško službo kjer koli – sam si je zaželel postati šifrant v veliki enoti za zveze v nekdanji vojašnici Ljube Šercerja v Ljubljani za Bežigradom.

V varnostno službo mu je uspelo priti tudi s podporo tedanjega polkovnika JLA Marjana F. Kranjca, 1984. načelnika varnostne službe pri poveljstvu 9. armadnega območja v Ljubljani, poznejšega generala. Kot predstavnik vojašnice je postal celo član mladinske organizacije ZSMS za Bežigradom ...

Iz pisem jemal denar?!

Takrat so prvič v vojašnice nekdanje Juge prišle tudi vojakinje prostovoljke, z eno od njih, Justino, se je Roman tudi zapletel, zanosila je in leta 1985 rodila hčerko. Premeščen je bil v bataljon za zveze v Postojno, kjer je bil referent za varnost, seveda v sklopu varnostne službe. Zagorec Leljak se je v Postojni vedel kot vsemogočnež in pravi James Bond. Tako naj bi, so pozneje trdili vojaški preiskovalci, prek telefonske centrale brez vednosti in odobritve nadrejenih snemal telefon prijavnice v vojašnici in nezakonito prisluškoval vojakoma Borutu Šukljetu in Željku Ciglerju, že pred služenjem vojaškega roka članoma vodstva slovenske mladinske organizacije. Šuklje, ki je uspešno premagal raka in je danes podjetnik, je bil pozneje, kot je znano, vplivni član LDS, poslanec in minister ter veleposlanik v Beogradu.

Leta 1987 je bil Leljak iz Postojne na lastno željo premeščen v Maribor, leto pozneje pa ovaden, priprt in obsojen na vojaškem sodišču v Ljubljani. Marca 1988 je zaprosil za prenehanje aktivne vojaške službe, kar se je nekaj mesecev pozneje res zgodilo. Nanj so se spravili njegovi bivši sodelavci 'bezbednjaki' (agenti vojaške varnostne službe), zbrali naj bi dovolj dokazov, da ga je vojaški sodnik, takratni podpolkovnik Alojz Ferlinc, zdaj upokojenec v Ljubljani, zaradi zlorabe metod in sredstev obsodil na 14 mesecev zapora. Kot bodoči civilist jo je poceni odnesel, zato naj bi tudi zaprosil za izstop, pa tudi Kranjc ga ni mogel več ščititi. Med drugim so mu očitali, da je odpiral pisma vojakov in iz njih jemal denar. Seveda Leljak vse to zanika, trdi, da mu je bilo vse podtaknjeno. Je pa, ko je bil v vojaškem preiskovalnem zaporu na Metelkovi v Ljubljani (maja 1988), na zaporniškem dvorišču med sprehodom, kot pove sam, spoznal Janeza Janšo in ga moralno podprl, češ ne se pustiti ...

Leljak je, spet po lastnem pričevanju, z gladovno stavko izsilil izpust, že avgusta 1988 je bil spet v Mariboru in postal poslovnež, izdajal je časopise in knjige, organiziral izbore miss, poslovno je sodeloval tudi z Zmagom Jelinčičem, se okoli prevažal z rumenim lamborghinijem in bil svojevrstni plejboj. Prodajal je tudi avtomobile, v njegovo podjetje so ljudje vlagali denar, a ga sploh niso dobili nazaj, kaj šele s sedemodstotnimi obrestmi na mesec, kot jim je obljubljal. Končalo se je tako, da so ga aprila 2007 na mariborskem sodišču obsodili kaznivega dejanja goljufije, dobil je pet let zapora, odšel je na znano lokacijo v Dob. Pred tremi leti je zahteval obnovo postopka, a je bila njegova zahteva zavrnjena, zdaj pa je ustavno sodišče nekdanjemu vojaškemu varnostniku, velikemu poslovnežu in ljubiteljskemu zgodovinarju zaradi kratene pravice do sodnega varstva odobrilo zahtevano obnovo postopka.

Na ljubljanski Zaloški bo ljudska kuhinja

Medtem ko se nekateri ukvarjajo z dogodki izpred štirih in več desetletij, pa drugi pomagajo pri reševanju socialnih stisk Slovencev, tudi prebivalcev Ljubljane, kjer revščina in celo lakota naraščata iz dneva v dan. Konkretno imam v mislih plemenito akcijo lionsov, rotarijancev in Karitasa, ki v Ljubljani odpirajo ljudsko kuhinjo, kjer bodo lačnim vsak dan delili brezplačne obroke hrane. Ljudska kuhinja na Zaloški 42, v bližini tržnice v Mostah, bo delovala v sklopu novoustanovljenega Zavoda Pod strehco in bo v polni zasedenosti vsak dan med 11. do 15. uro, tudi ob sobotah, zagotavljala do 200 toplih obrokov. Zavod bo vodila Nastja Škopac, lionka, ustanovna članica ženskega Lions kluba Ljubljana Viva, aktivna prostovoljka z dolgoletnimi izkušnjami s področja organizacije in vodenja. Prostor je brezplačno dala v uporabo Mestna občina Ljubljana, Zveza Lions klubov Slovenije pa ga je ob pomoči Karitasovih prostovoljcev obnovila. Za ljudsko kuhinjo so ljubljanski člani Lions klubov, združeni s sorodno dobrodelno organizacijo Rotary klubov ter njunima podmladkoma Leo in Rotaract, v prednovoletnem obdobju zbirali prostovoljne prispevke na dobrodelni stojnici na Prešernovem trgu. V dobrih dveh tednih so zbrali okroglih 2500 evrov in jih že nakazali na redni TRR Zavoda Pod strehco SI56 6100 0000 6424 560, kamor lahko nakažete svoje dobrodelne prispevke tudi vsi, ki želite pomagati pri zagotavljanju nujno potrebnih toplih obrokov. Vsak darovani evro pomeni en topel obrok. Slovenske novice človekoljubni projekt vsestransko podpirajo, kdaj bo kuhinja odprta, pa bodo naši bralci izvedeli prvi. Lionsi imajo prav danes tudi vsakoletni dobrodelni ples, kjer bodo prav tako zbirali sredstva v humanitarne namene.