Začenja se mesec ponosa, Simon Maljevac ima za državljane in vlado jasno sporočilo

Junij je za pripadnike skupnosti LGBT poseben mesec. Je mesec ponosa. Mesec, ko obeležujejo pravice oseb, ki spadajo tej skupnosti. Ob začetku tega meseca se je s poslanico oglasil Simon Maljevac, ki je minister za solidarno prihodnost v odhodu. Maljevac je bil sicer na področju LGBT v preteklosti dejaven. Kot so zapisali na ministrstvu, ki ga je vodil pretekla štiri leta, je pred vstopom v državno politiko dejavno prispeval v organiziranju skupnosti LGBT doma in v Evropi. 

Maljevac je v poslanici zapisal, da je bil nemalokrat diskreditiran v civilnem življenju in v politiki, in sicer zaradi njegovega dela, stališč, istospolne usmerjenosti in identitete. »Ne primerjam se z drugimi, mnogi so skozi desetletja nosili veliko težja bremena. A dovolj je bilo, da sem znova razumel nekaj bistvenega: ko družba začne presojati, kdo je dovolj primeren, dovolj normalen ali dovolj sprejemljiv, ni nikoli ogrožena le ena skupina,« je zapisal. Po njegovem mnenju družba, ki izključuje ene, najde razlog za izključevanje drugih. Meni, da pravice LGBT oseb niso ločeno vprašanje, temveč stvar osnovnih človekovih pravic. V poslanici se je obrnil tudi na novo vlado. Želi ji predati jasno pobudo, da ne gradijo politike na izključevanju. »Ne iščite večine tako, da ustvarjate manjšine, proti katerim se je najlažje obrniti,« ji je še sporočil.

Njegovo poslanico spodaj objavljamo v celoti

Spoštovane prebivalke in prebivalci Republike Slovenije, prijateljice in prijatelji,

mesec ponosa je čas praznovanja. Je čas vidnosti, poguma in skupnosti, a tudi čas spomina in odgovornosti. Ponos se je rodil iz upora. Rodil se je iz ljudi, ki so bili potisnjeni na rob družbe, ki so se odločili, da molk ni več možnost.

Zgodovina LGBT gibanja je zgodovina organiziranja, solidarnosti in vztrajanja. Od Stonewalla dalje, pa tudi v našem prostoru, kjer so aktivistke in aktivisti desetletja odpirali vrata, ki so bila pred njimi zaprta, se je vedno znova dokazovalo isto: pravice nikoli niso bile podarjene, ampak izborjene. Za vsak korak naprej je nekdo tvegal svoj položaj, svojo varnost, včasih svojo prihodnost in življenje.

Tudi sam sem bil nemalokrat diskreditiran, tako v civilnem življenju kot politiki. Zaradi svojega dela, svojih stališč, zaradi svoje istospolne usmerjenosti, svoje identitete. Ne primerjam se z drugimi, mnogi so skozi desetletja nosili veliko težja bremena. A dovolj je bilo, da sem znova razumel nekaj bistvenega: ko družba začne presojati, kdo je dovolj primeren, dovolj normalen ali dovolj sprejemljiv, ni nikoli ogrožena le ena skupina. LGBT skupnost ni edina manjšina. Način, kako družba sprejema LGBT ljudi, veliko pove o tem, kako sprejema vse, ki ne ustrezajo večini - do revnih, migrantov, invalidov, starejših, Romov, samskih staršev in vseh drugih, ki jih družba prepogosto postavi na rob.

Družba, ki izključuje ene, prej ali slej najde razlog za izključevanje drugih. Zato pravice LGBT oseb niso ločeno vprašanje, ampak stvar osnovnih človekovih pravic: pravice lezbijk, gejev in biseksualnih oseb do enakopravnosti, družinskega življenja in dostojanstva. Pravice trans oseb do priznanja, varnosti in življenja brez poniževanja. To niso posebne pravice in niso privilegiji. To so človekove pravice.

Žal danes živimo v času, ko pridobljene pravice niso samoumevne. Skrbijo me težnje po retradicionalizaciji. Skrbijo me poskusi vračanja družbe v preteklost, kjer bi bila različnost znova nekaj sumljivega in nevarnega. Napredne družbe temeljijo na sposobnosti dvoma, na pripravljenosti, da premislimo lastna prepričanja, da poslušamo druge in da širimo prostor svoboščin. Družba nazaduje takrat, ko svoje odgovore, prepričanja in vero razglasi za dokončno in ko strah postane močnejši od solidarnosti.

Ob svojem odhodu zato želim novi vladi predati jasno pobudo: ne gradite politike na izključevanju. Ne iščite večine tako, da ustvarjate manjšine, proti katerim se je najlažje obrniti. Naloga države ni določati, kdo ji pripada in kdo ne. Naloga države je ustvarjati družbo, v kateri ji pripadamo vsi.

Vse, kar delamo danes, delamo tudi za tiste, ki pridejo za nami. Za generacije mladih ljudi, ki ne smejo odraščati v stiski, strahu ali osamljenosti. Za družbo, v kateri bodo lahko ljudje udejanjili svoje potenciale, ne glede na to, kdo so. Mesec ponosa je zato praznik, opomin in namera.

Vabim vas, da se pridružite kateri od številnih prireditev, srečanj, kulturnih dogodkov in parad ob mesecu ponosa. Bodimo skupaj. Bodimo solidarni. In predvsem: ne branimo samo pravice biti to, kar smo. Gradimo družbo, v kateri bo to nekaj samoumevnega.

Srečen in glasen mesec ponosa želim. 

Simon Maljevac