Zadnje upanje slovenske navtične dediščine gre v razrez, država brez posluha

Ladja Laho, zgrajena davnega leta 1903 na Nizozemskem, torej deset let pred Titanikom, naj bi danes še zadnjič potrobila v slovo iz naših voda. Potem naj bi jo čakal razrez v Pulju. Tako kaže, da bo Slovenija izgubila eno svojih zadnjih potniških ladij in pomemben del pomorske identitete.

Več kot stoletje je Laho plula pod različnimi zastavami. Služila je v obeh vojnah, pozneje v Severnem morju kot ribiška ladja, njeno ime, ki naj bi izviralo iz angleškega Last Hope (Zadnje upanje) – pa je simboliziralo moč preživetja. Leta 1992 jo je v Slovenijo pripeljal kapitan Viko Kveder, ki jo je z lastnimi rokami in pomočjo družine preuredil v izletniško ladjo. Tri desetletja je vozila turiste med Piranom, Portorožem in Izolo, gostila poroke, praznovanja in druženja – bila je oder obalne romantike, prostor srečanj, ki jih danes marsikdo nosi v srcu.

Dolga je 37 metrov in nanjo se lahko vkrca kar 150 ljudi. FOTO: arhiv Laho

Tisti zgoraj se nam bo maščeval, o tem sem prepričan, pravi pomorec Slavko Franca. FOTO: Osebni arhiv

Toda zgodba, ki bi v pomorski zavesti lahko bila ponos naroda, se končuje v tišini. Stroški vzdrževanja so postali previsoki – pandemija, inflacija, naraščajoči davki in prispevki so ladjo potopili bolj učinkovito kot kateri koli val. Kveder je upal, da bo našel rešitev doma, a zaman.

Država brez posluha

»Ladjo sem bil pripravljen podariti – le posvojiti bi jo morali,« pravi Kveder. Obrnil se je na Pomorski muzej v Piranu, Srednjo pomorsko šolo, Fakulteto za pomorstvo in promet ter Občino Piran. Vsi so izrazili razumevanje, a nihče pripravljenosti, da bi zanjo tudi prevzeli odgovornost. Celo za idejo, da bi postala plavajoči muzej, se ni našel prostor. In tako bo ladja, ki je desetletja nosila slovensko zastavo in pričala o naši pomorski preteklosti, končala kot staro železo – paradoks v državi, ki se rada razglaša za pomorsko.

»Ali bomo pod vlado predsednika iz Primorske res izgubili edino slovensko potniško ladjo?« se sprašuje pomorščak Slavko Franca, ki je s Kvedrom preživel mnoge sezone na morju. »Če lahko druge države vlagajo milijone v ohranjanje bark, zakaj mi ne zmoremo zbrati sto tisoč evrov, da bi rešili svojo?«

Ko je novica o razrezu dosegla javnost, je na družbenih omrežjih završalo. Skupnost in predvsem navtični zanesenjaki so spontano začeli zbirati ideje in predloge – od javnega poziva do zbiranja donacij. »Ste pripravljeni, da plačamo dvigalo in jo postavimo zraven Pomorskega muzeja?« je na Facebooku zapisal Franca.

Slobodan Simič - Sime: »Iskanje bogataša, podpore Pomorskega muzeja ali občine ni realna smer rešitve za Laho.« FOTO: Janez Mužič

Tudi Slobodan Simič - Sime, naš veliki poznavalec tradicionalnih bark in naše navtične dediščine, je ponudil rešitev: ustanovitev društva za ohranitev ladje Laho, ki bi zbralo sredstva in v nekaj letih uredilo njen status kulturne dediščine. »To počnejo že za številna plovila na Hrvaškem in v Italiji. Laho bi lahko postala butični muzej, učna ladja ali kulturni prostor – le volja je potrebna,« je zapisal v odprtem pismu. A časa ni več. Če ne pride do čudeža, bo Laho danes še zadnjič odrinil v razrez.

Zgodba Laho ni le zgodba ene ladje, temveč simptom širše bolezni – odnosa do pomorske dediščine. Stare barke, ribiški čolni in jadrnice izginjajo iz slovenskih pristanišč, medtem ko sosednje države v njih prepoznavajo kulturno in turistično vrednost. Hrvaška ima desetine ohranjenih tradicionalnih bark, ki so zaščitene kot živa dediščina, Italijani jih vključujejo v šolske programe, mi pa – razrez.

Ironično je, da Laho pomeni Zadnje upanje. In morda je prav to sporočilo njene zgodbe: dokler bo obstajala volja posameznikov, kot so Kveder, Franca ali Simić, obstaja možnost, da se del te zgodovine ohrani. A brez sistemske podpore bo slej ko prej vsaka barka – pa naj bo še tako legendarna – odplula v pozabo.

Danes naj bi Laho še zadnjič zaplula iz portoroškega pristana. Posadka prosi, naj ljudje pridejo le do obale, ji pomahajo v tišini. Brez fanfar, brez uradnikov, brez govorov. »Vaš pogled proti obzorju ali tih pozdrav z obale bo dovolj,« piše v ganljivem zapisu na Facebooku.

Ko bo potrobila zadnjič, bo to več kot zvok slovesa ene ladje – bo opomnik, da brez spoštovanja do morja ne more biti ne prihodnosti ne identitete naroda, ki mu je morje zibelka in ne obrobje.