Žafran, podlesek ali sternbergija? Tako jih boste najlažje ločili

Te dni so zelenice Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani spet v cvetju, razcveteli so se vsi trije rodovi jeseni cvetočih čebulnic: žafrani (Crocus), podleski (Colchicum) in sternbergije (Sternbergia). Vse tri cvetoče čebulnice spadajo celo v tri različne družine: perunikovke z žafrani, podleskovke s podleskom in narcisovke s sternbergijo.

Čebulnice cvetijo takrat, ko so razmere dovolj ugodne. To je v submediteranskem in zmerno toplem podnebju zgodaj spomladi in potem spet jeseni. V vmesnem času pa zaloga ostaja v čebulici ali gomolju.

Žafrani imajo samo tri prašnike, podlesek pa šest.

Ime kaktusa ni naključno.

V našem naravnem okolju poznamo predvsem žafrane kot spomladi cvetoče čebulnice. »V Sloveniji rastejo v naravi štiri vrste, ki cvetijo spomladi. Jeseni pa cveti jesenski podlesek, ki je na hitro sicer podoben žafranu, vendar z njim ni v sorodu,« pravi dr. Jože Bavcon, direktor botaničnega vrta. Tretja podobna vrsta, ki je nekoč rasla tudi v slovenski Istri, je bila sternbergija. Danes velja za v naravi izumrlo vrsto, čeprav je pogosto prisotna okrog naselij v slovenski Istri ter tu in tam na Krasu in Goriškem. Vendar gre za ponovno sajene rastline, ki so se razmnožile z vrtov, ne pa tiste, ki so nekoč naravno rasle pri nas. »Sternbergijo ločimo po tem, da ima povsem rumene cvetove in je nekoliko bolj robustna od žafranov. Dve vrsti jesenskih žafranov, ki ju imamo v vrtu na zelenicah, pa sta lepi (C. pulchelus) in krasni žafran (C. Speciosus),« pravi Bavcon. Obe sta balkanski vrsti, slednji sega celo do Krima in Irana.

Barva cvetov je pri žafranih in podlesku neznačilna za razpoznavo, tudi oblika cveta je premalo razpoznavna. Boljši razpoznavni znak so prašniki. »Medtem ko imajo žafrani samo tri prašnike, jih ima podlesek šest. Podobno ima šest prašnikov sternbergija,« razloži sogovornik. Barva cvetov, kot rečeno, ni značilen razlikovalni znak, saj so tudi žafrani lahko rumeni. Predvsem nekatere vrste, ki cvetijo na Balkanu, imajo izredno lepe rumeno cvetoče cvetove.​ Sternbergija, ki ima strupeno čebulico, se značilno loči po listih, ki so širši, do en centimeter dolgi in povsem zeleno svetleči. Podobni so listom velikega zvončka. Podlesek ima širše in bolj ovalne liste, ki se razvijejo šele spomladi, listi žafrani pa so povsem travasti.

Varovalka za preživetje

Dr. Blanka Ravnjak iz botaničnega vrta je predstavila še nekaj zanimivosti o najbolj razširjenem rodu žafranov, ki obsega do 100 vrst: »Taksonomija se še spreminja in še vedno odkrivajo nove vrste.« Žafrani rastejo od Pirenejskega polotoka do severnega dela Afrike, Apeninskega in Balkanskega polotoka, Male in osrednje Azije in do Zahodne Kitajske. Od teh sto vrst jih je dobra tretjina cvetočih jeseni, dve tretjini pa spomladi. V bivši skupni državi je bilo evidentiranih kar 23 vrst.

Sternbergijo ločijo po tem, da ima povsem rumene cvetove in je nekoliko bolj robustna od žafranov.

Obe vrsti žafranov, ki zdaj cvetita v botaničnem vrtu, izvirata z Balkana in sta se na tratah v vrtu povsem udomačili, pravi sogovornica: »Sami so se uspešno namnožili. Njihova semena dozorijo spomladi, konec aprila ali začetek maja, podobno kot semena naših spomladi cvetočih vrst. Številna semena so v drobnih kapsulah, ki so tik nad zemljo.« Rastline se množijo tako z delitvijo gomoljev kot s semeni.

Strokovnjakinja opozori še na nekoč zakoreninjen strah pred strupenostjo jesenskega podleska: »Tudi spomladi cvetočih žafranov se ni smelo nabirati, ker so veljali za strupene. A to je bil povsem pragmatičen princip, da otroci slučajno ne bi zamenjali podleska z žafranom. Tako da je vsaka rastlina, ki je bila vsaj malo podobna podlesku, veljala za zelo strupeno. To je bila najboljša varovalka za preživetje.« Vendar žafrani ne veljajo za strupene, niso pa užitni, z izjemo pravega žafrana.