Zapis mame enajstletnega dečka Edvarda Vesne Kaloh, ki ga javnost pozna iz slovenskega šova Slovenija ima talent, je na spletu sprožil vročo razpravo o starostnih omejitvah na tekaških prireditvah. Edvardova mama je ogorčeno zapisala, da so mu organizatorji preprečili samostojen tek na Maratonu treh src v Radencih, čeprav je že večkrat pretekel 21 kilometrov in je tek njegova velika strast. Prepoved uradnega nastopa mu je, kot pravi mama, »uničila sanje«, saj bi le tako lahko meril svoj trud in dosežke, tek v spremstvu starša pa tega ne bi omogočal.
Starostne omejitve temeljijo na priporočilih Mednarodne atletske zveze in Atletske zveze Slovenije, nam je pojasnil Marko Pintarič, predsednik organizacijskega odbora Maratona treh src. Za nastop na polmaratonu (21 kilometrov) je minimalna starost 18 let, za maraton 42 kilometrov pa 21 let. »Omejitve niso povezane zgolj z organizacijsko varnostjo, temveč predvsem z odgovornim odnosom do zdravja in razvoja otrok. Pri določanju starostnih meja sledimo strokovnim priporočilom atletskih organizacij in športne medicine,« je Pintarič pojasnil za Slovenske novice.
Marko Pintarič, predsednik organizacijskega odbora Maratona treh src. FOTO: Press
»Atletska zveza Slovenije upošteva pri določanju starostnih omejitev pravila in smernice Svetovne atletike in k spoštovanju teh pravil poziva tudi vse organizatorje tekaških prireditev. Starostna omejitev je pri polmaratonu in maratonu postavljena predvsem zaradi zdravstvenih razlogov in tveganja preobremenitve otrok in možnih dolgoročnih zdravstvenih posledic,« potrjuje tudi predsednika Atletske zveze Slovenije Nejc Jeraša.
Nejc Jerasa, predsednika Atletske zveze Slovenije. FOTO: Nejc Jerasa
Prijeli več prijav in vse zavrnili
Pintarič priznava, da so v času predprijav prejeli več vprašanj staršev o mlajših udeležencih na daljše proge, a so takšne prijave vedno zavrnili. »Tudi v aktualnem primeru smo prejeli odzive in vprašanja ljudi, predvsem v smislu, kako je mogoče, da mlajši otrok nastopa na določeni razdalji drugje, medtem ko njihov npr. 17-letnik pri nas ne more nastopiti na polmaratonu,« pravi Pintarič in dodaja, da njihovo stališče ostaja jasno, da »pravila veljajo za vse enako«.
Razumejo pa, tako Pintarič, »razočaranje staršev in njihove čustvene odzive, vendar želimo poudariti, da otroku nismo prepovedali teka kot športne aktivnosti. Omejitev se nanaša izključno na nastop na polmaratonu, ki glede na strokovna priporočila ni primeren za 11-letnega otroka.«
Maraton treh src je eden največjih športno-rekreativnih dogodkov v regiji, ki poteka skozi dve državi in več občin, pri njegovi izvedbi pa sodeluje več kot 800 ljudi – od organizatorjev, redarjev, zdravstvenih ekip, prostovoljcev do varnostnih služb. »Pri tako zahtevni organizaciji enostavno ni prostora za improvizacijo, izjeme ali nespoštovanje pravil. Prav jasna pravila in njihovo dosledno upoštevanje omogočajo, da dogodek že več kot 44 let poteka varno in kakovostno,« pojasnjuje Marko Pintarič, predsednik organizacijskega odbora Maratona treh src. V tem hipu je na tekmovanje prijavljenih okoli 5.700 udeležencev.
Za strokovni komentar o varnosti polmaratonskih razdalj za otroke, primernosti starostnih omejitev in možnih tveganjih za mlade tekače smo prosili tudi športnega pedagoga in tekaškega trenerja Urbana Praprotnika, ki že ve več kot dve desetletji raziskuje razmerje med gibanjem, zdravjem in življenjsko radostjo, s čimer navdušuje tudi svoje štiri otroke.
Urban Praprotnik FOTO: Osebni arhiv
Ali so polmaratonske razdalje pri otrocih, starih 10–11 let, varne, in katere fizične ali psihična tveganja morda obstajajo pri takšni udeležbi?
Polmaratonska razdalja pri otrocih, starih 10 ali 11 let, je področje, kjer stroka ni povsem enotna. Večina raziskav za zdaj ne kaže jasnih dokazov, da bi občasni daljši teki pri zdravih in ustrezno pripravljenih otrocih sami po sebi povzročali trajne poškodbe. Hkrati pa športna medicina opozarja na previdnost, predvsem zaradi možnosti preobremenitev, ponavljajočih se mikro poškodb, pretiranega treninga in psihološkega pritiska.
Po mojih izkušnjah ni toliko problematična sama dolžina teka, ampak predvsem pristop. Tudi moj sin je pri devetih letih pretekel 21 kilometrov. Ne kot tekmovanje proti drugim, ampak predvsem kot postopno, umirjeno in nadzorovano izkušnjo gibanja. Najpomembnejše pri tem ni bilo, da je pretekel določeno razdaljo, ampak da se je med tekom naučil poslušati telo, prilagajati tempo in razumeti, da je vedno dovoljeno tudi upočasniti ali začeti hoditi.
Pomembno je torej, kako otrok teče, s kakšno hitrostjo, kako postopno napreduje, ali zna prilagajati tempo vremenskim razmeram, ali zna prisluhniti telesu in pravočasno odnehati, če se pojavijo bolečine ali pretirana utrujenost.
Če pogledamo najprej srčno-žilni vidik, ki ljudi pogosto najbolj straši, za večji strah pravzaprav nimamo posebej trdnih dokazov. Pri zdravih otrocih je nevarnost resnih srčno-žilnih zapletov med tekom zelo majhna, seveda pa ni povsem nična.
Pomembno se mi zdi predvsem to:, da otrok nima simptomov, kot so bolečina v prsih, omedlevica, nenavadna zadihanost ali palpitacije; da ne teče bolan oziroma kmalu po virozi; da je obremenitev postopna in da znamo ločiti med zdravim naporom ter pretiravanjem.
Zanimivo je tudi, da raziskave pri otrocih za zdaj niso pokazale jasnih dokazov, da bi občasni dolgi teki pri zdravih, ustrezno pripravljenih otrocih povzročali trajne okvare srca. Stroka pa vseeno opozarja, da dolgoročnih kakovostnih raziskav ni veliko.
In morda je prav to najbolj pošten odgovor: ne vemo dovolj, da bi lahko rekli, da je popolnoma brez tveganja, hkrati pa nimamo dokazov, da bi bil razumen, postopno pripravljen vzdržljivostni tek pri zdravih otrocih sam po sebi izrazito nevaren za srce.
Pri dolgotrajnih tekih se mi zdi pogosto bolj realno tveganje pregretost telesa kot sama dehidracija. Pogosto omotico, slabost, glavobol ali utrujenost hitro pripišemo dehidraciji, čeprav je glavni problem lahko predvsem kopičenje toplote v telesu zaradi previsoke intenzivnosti, vročine ali neprilagojenega tempa.
Pri pregretju po mojem mnenju pogosto ni največji problem sama fiziologija otroka, ampak predvsem neizkušenost.
Otrok pogosto še ne zna dobro prepoznati znakov pregrevanja ali pravočasno prilagoditi vedenja, na primer zavestno upočasniti, začeti hoditi, se polivati z vodo ali odstopiti od teka. Zato je pri daljših tekih zelo pomembna prisotnost izkušene odrasle osebe, ki zna spremljati otrokovo počutje in pravočasno ukrepati. Seveda pa niso neizkušeni samo otroci, podobne napake pogosto delamo tudi odrasli rekreativci.
Istrski maraton v Kopru (2017). Najmlajši udeleženec maratona: Julij Praprotnik (tri tedne). Urban Praprotnik, Julij Praprotnik in Jasmina Kozina Praprotnik so tekli skupaj. FOTO: Šuligoj Boris
Seveda je pomembno, da ima otrok možnost rednega pitja. Toda danes stroka vse bolj poudarja, da je občutek žeje pri večini zdravih ljudi precej dober regulator potrebe po tekočini. Zato se mi zdi ključno predvsem: primeren tempo, možnost pitja po občutku žeje, ohlajanje, postopnost, izkušen spremljevalec in sposobnost, da otrok ali spremljevalec pravočasno prepozna, kdaj je treba upočasniti ali odstopiti.
Zanimivo je tudi, da se nevarnost preobremenitev rastnih plošč pogosto omenja predvsem pri dolgih tekih, čeprav športna medicina podobne težave redno opaža tudi pri športih, kot so nogomet, košarka, gimnastika, skoki in drugi športi z veliko sunkovitimi obremenitvami, doskoki in spremembami smeri. Pri teh športih pogosto prihaja celo do večjih sil na sklepe in rastne plošče kot pri umirjenem vzdržljivostnem teku. Pa vendar pri teh športih praviloma nimamo starostnih omejitev za samo udeležbo. In naj ne bo nesporazuma — ne mislim, da bi jih morali uvajati. Ravno nasprotno. To kaže predvsem na to, da je ključ v zdravem pristopu do gibanja, ne pa zgolj v številki kilometrov.
Zelo pomembno vprašanje je tudi, zakaj otrok teče. Ali gre za njegovo notranjo željo in veselje do gibanja ali pa predvsem za pričakovanja odraslih. Otroci pogosto želijo ugajati staršem, trenerjem ali okolici, zato moramo biti pri tem zelo občutljivi. Menim, da je dobro, da starši čim manj spodbujamo pretirano tekmovalnost in čim bolj podpiramo otrokov celostni razvoj.
Ključno se mi zdi ravnovesje, primerna količina gibanja na eni strani ter dovolj počitka in obnove na drugi. Otroško telo potrebuje primerne obremenitve, saj se prav z njimi razvijajo kosti, mišice in srčno-žilni sistem. Težava praviloma nastane takrat, ko so obremenitve prehitre, pretirane, enolične ali povezane s pritiskom brez dovolj počitka.
Ob tem pa ne smemo spregledati širše slike. Današnji otroci imajo praviloma bistveno več težav zaradi pomanjkanja gibanja, prekomernega sedenja in zaslonov kot zaradi teka. Zato moramo biti previdni, da pri zaščiti otrok ne ustvarimo vtisa, da je gibanje nekaj nevarnega. Veliko bolj nevarno za srčno-žilno zdravje otrok na dolgi rok je verjetno to, da gibanja sploh ne vzljubijo.
Maraton Treh src. FOTO: Tadej Regent, Delo
Ali se vam zdi, da so starostne omejitve za tekaške prireditve preostro postavljene, glede na individualne sposobnosti in predhodno pripravo otrok?
Razumem organizatorje in njihovo previdnost. Delujejo v okviru lastnih pravil prireditve, priporočil, zavarovanj in pravne odgovornosti. Če bi se zgodil resen zdravstveni zaplet, bi bili prvi na udaru prav oni. Tudi Maraton treh src ima v razpisu jasno določeno starostno omejitev 18 let za nastop na polmaratonu in maratonu. Gre torej za pravilo organizatorja prireditve, kar popolnoma razumem. Po drugi strani pa zdravniška priporočila glede dolgih tekov pri otrocih niso povsem enotna. Večina strokovnih organizacij ne govori o absolutni prepovedi, ampak predvsem o previdnosti, postopnosti in primernem nadzoru.
Ameriška akademija za pediatrijo opozarja predvsem na možnost preobremenitvenih poškodb, psihološkega pritiska, pretiranega treninga in pregretja, hkrati pa priznava, da ni dovolj kakovostnih raziskav, ki bi jasno dokazale, pri kateri starosti dolgi teki postanejo nevarni.
Tudi sodobna priporočila športne medicine vse manj poudarjajo samo število kilometrov, vse bolj pa: postopnost priprave, primerno intenzivnost, dovolj počitka, otrokovo notranjo motivacijo ter sposobnost prepoznavanja utrujenosti in prilagajanja napora.
Otroci namreč niso vsi enaki. Nekateri desetletniki imajo zelo malo gibalnih izkušenj, drugi pa že več let redno tečejo, hodijo v hribe, kolesarijo in postopno razvijajo vzdržljivost. Razlike med njimi so lahko res ogromne. Zato se včasih zdi nekoliko nenavadno, da je edino merilo zgolj datum rojstva.
Ob tem je zanimivo tudi, da v splošnih določbah Atletske zveze Slovenije nisem našel neposredne prepovedi nastopa otrok na polmaratonu ali maratonu. Verjetno gre bolj za to, da sta polmaraton in maraton tradicionalno organizirana kot članski disciplini, medtem ko imajo mlajše kategorije svoje tekmovalne razdalje. Pravila zelo natančno določajo starostne kategorije in organizacijo tekmovanj, bistveno manj pa najdemo neposrednih medicinskih dokazov, ki bi jasno določili, pri kateri starosti je določena razdalja sama po sebi nevarna.
Katere alternative obstajajo, da bi otroci, ki so fizično pripravljeni, lahko tekli daljše razdalje varno in hkrati dobili realno tekmovalno izkušnjo?
Možnosti je več. Meni se zdi najbolj smiselna ta, da otrok teče skupaj s staršem ali usposobljenim spremljevalcem, ki zna presoditi tempo, odzive telesa in po potrebi pravočasno ustaviti ali upočasniti tek.
Lahko bi razmišljali tudi o neuradni, vendar organizirani udeležbi, kjer otrok sicer ne nastopa v klasični tekmovalni konkurenci odraslih, vendar vseeno doživi start, traso, cilj in občutek dosežka. Torej da na koncu nima uradnega rezultata, ampak le zabeleženo udeležbo. S tem bi nekoliko zmanjšali poudarek na tekmovalnosti pri mladih, hkrati pa ohranili motivacijo, občutek pripadnosti in veselje do gibanja.
Pomembno se mi zdi predvsem to, da otrokom ne odvzamemo veselja do gibanja. Veliko otrok danes težko sploh pripravimo do tega, da bi šli ven, tekli ali se gibali. Če imamo otroka, ki si tega iskreno želi, moramo iskati predvsem načine, kako to omogočiti varno, postopno in brez nepotrebnega pritiska.
Morda bi bilo dobro, da pri otrocih manj razmišljamo o rekordih in bolj o odnosu do gibanja, ki ga bodo nosili s seboj vse življenje. Ker cilj otroškega športa verjetno ni ustvariti desetletnega maratonca, ampak odraslega človeka, ki bo tudi pri štiridesetih še vedno rad obul tekaške copate.
Imate še kakšen komentar na dogajanje?
Mislim, da ta zgodba odpira širše vprašanje sodobne družbe in našega odnosa do tveganja. Danes pogosto zelo hitro omejimo stvari, ki vključujejo telesni napor, medtem ko mnogo manj odločno omejujemo navade, ki dokazano škodijo zdravju otrok — dolgotrajno sedenje, pomanjkanje gibanja, slabo prehrano in pretirano uporabo zaslonov.
Pri takih temah bi si želel manj ideoloških delitev in več mirnega strokovnega pogovora. Ne gre za to, da bi morali otroci množično teči polmaratone. Gre pa za vprašanje, ali znamo pri posameznih primerih dovolj modro ločiti med pretiravanjem in iskrenim veseljem do gibanja. In morda je prav to bistvo vsega: da otrok gibanja ne začne doživljati kot nekaj, česar se mora bati, ampak kot nekaj, kar ga lahko spremlja vse življenje.
