Zakaj femicidov v Sloveniji ne uspemo zmanjšati? Eva Bertok: »Če bi bili zaščitni ukrepi dovolj učinkoviti, tragedij ne bi bilo«

Strokovnjakinje, ki se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami, opozarjajo, da femicid praviloma ni osamljen dogodek brez predhodnih opozorilnih znakov. Pogosto je skrajna točka daljšega procesa nadzorovanja, poniževanja, groženj in drugih oblik nasilja, še posebej nevaren trenutek pa je lahko odločitev ženske, da nasilni odnos zapusti. V samo dobrem mesecu dni se je v Sloveniji zvrstilo več izjemno hudih primerov. Junija je na območju Maribora 63-letni moški s strelnim orožjem ubil 62-letno nekdanjo partnerko, s katero je kljub razhodu še vedno živel v istem stanovanju, nato pa storil samomor. Policija je kot ozadje navedla spore zaradi dolgotrajnega razhajanja. Po njihovih pojasnilih so moškega poznali iz prejšnjih obravnav, vendar takrat niso bili izpolnjeni pogoji za prepoved približevanja ali drug zaščitni ukrep. Manj kot mesec pozneje je 15. julija sledila drama na območju Moravč. Triinpetdesetletni moški je s strelnim orožjem hudo poškodoval 49-letno nekdanjo partnerko. Po takratnih podatkih je bilo njeno življenje ogroženo, osumljenca pa so policisti pozneje v hiši našli mrtvega.

Le pet dni pozneje je Slovenijo pretresel še umor v Vuhredu. Policija je sporočila, da je 39-letni moški z nožem tako hudo poškodoval svojo 36-letno partnerko, da je umrla na kraju. Po dejanju je pobegnil, policisti pa so ga po obsežni iskalni akciji prijeli. Takšna časovna zgostitev najhujših primerov razumljivo ustvarja občutek, da je femicidov vse več. Toda podatki kažejo nekoliko bolj zapleteno sliko.

Femicidov ni več - a tudi manj ne 

Eva Bertok z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani opozarja, da slovenske raziskave ne potrjujejo naraščanja števila femicidov. »Raziskave, ki jih izvajamo na Inštitutu, kot tudi raziskave, ki jih opravlja dr. Jasna Podreka s Filozofske fakultete, kažejo, da se število teh umorov ne povečuje in da ostaja nespremenjeno, nekje od pet do sedem na leto,« pojasnjuje. Na prvi pogled se številka morda ne zdi visoka. Toda Bertokova opozarja na drugi del statistike, ki je precej manj spodbuden. V zadnjih desetih letih je Slovenija uvedla številne spremembe, od zakonodajnih ukrepov in dodatnega izobraževanja policistov do multidisciplinarnih timov za obravnavo nasilja v družini.

»Ne sliši se veliko, posebej ob občutku, da se o tem neprestano poroča, ampak po drugi strani je bilo v zadnjem desetletju veliko opravljenega. Morali bi opaziti upad števila, pa ga za zdaj ne.« Tudi svetovni podatki kažejo, zakaj je femicid specifičen problem. Po zadnjih skupnih ocenah UN Women in Urada Združenih narodov za droge in kriminal je bilo leta 2024 po svetu okoli 50.000 žensk in deklet ubitih s strani intimnega partnerja ali drugega družinskega člana – v povprečju 137 na dan. To je predstavljalo približno 60 odstotkov vseh namernih ubojev žensk in deklet. Bertokova opozarja na pomemben paradoks: »Predvsem v zahodnem svetu je mogoče opaziti, da se število umorov na splošno zmanjšuje, medtem ko število intimnopartnerskih umorov žensk ostaja konstantno ali se celo povečuje.«

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Kaj kažejo policijski podatki?

Podatki, ki jih je za naš članek posredovala policija, prav tako ne kažejo splošnega porasta prijavljenih kaznivih dejanj partnerskega nasilja. Leta 2023 je policija evidentirala 1.021 kaznivih dejanj nasilja v družini, pri katerih je bil odnos med osumljencem in žrtvijo zakonec, intimni partner, nekdanji zakonec ali nekdanji intimni partner. Leta 2024 jih je bilo 1.115, lani 988. Primerjava prvih šestih mesecev letos in lani celo kaže rahel padec: v prvi polovici leta 2025 je bilo takih kaznivih dejanj 467, letos 442.

Posebej povedni so podatki o ubojih in umorih žensk, pri katerih je bil osumljeni njihov sedanji ali nekdanji partner oziroma zakonec. Policija je za obdobje od leta 2020 do 19. julija letos zajela tako dokončana kazniva dejanja kot poskuse. Leta 2020 jih je bilo skupaj deset, leta 2021 štiri, leto pozneje sedem, leta 2023 dve, leta 2024 pet, lani pa po tej statistiki nobenega. Do 19. julija letos je policija evidentirala tri takšna kazniva dejanja: dva dokončana uboja oziroma umora in en poskus. Pri tem je pomemben datum: podatki so bili zajeti do 19. julija, umor 36-letne ženske v Vuhredu pa se je zgodil 20. julija, zato v tej tabeli še ni zajet.

Ne obstaja tipična žrtev

Ena najnevarnejših zmot je predstava o tem, kakšna ženska lahko postane žrtev hudega partnerskega nasilja. »Žrtve takšnih kaznivih dejanj in nasilja v družini na splošno so lahko ženske vseh ekonomskih slojev in starosti. Ne obstaja poseben profil žrtve, prav tako ne povzročitelja,« poudarja Bertokova. To pomeni, da femicid ni omejen na revščino, slabšo izobrazbo ali določeno družbeno okolje. »Posebnost teh kaznivih dejanj je, da se ne dogajajo samo v nekem specifičnem družbenem kontekstu, ampak v zelo različnih družbenih slojih.« Tudi psihološkega profila storilca po njenih besedah ni mogoče preprosto določiti. »Povzročiteljem je skupno, da so specifično vrednostno orientirani, ne bi pa mogli posploševati o psiholoških profilih.«

Za slovenske razmere pa izpostavlja en dejavnik, ki je razmeroma pogost: zlorabo alkohola. Zloraba drugih psihoaktivnih snovi naj bi bila manj pogosta.

Podatki policije FOTO: Policija

Začne se lahko precej prej kot s prvim udarcem

Podobno opozarjajo v Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK). Povzročitelji nasilja se med seboj lahko zelo razlikujejo po osebnosti, življenjskem slogu in družbenem položaju, kljub temu pa pri njihovem vedenju opažajo nekatere skupne vzorce. »Nasilje je pogosto povezano s potrebo po moči, nadzoru in prevladi nad drugo osebo. Povzročitelj želi to doseči z različnimi oblikami nadzorovanja, omejevanja svobode in samostojnosti, posesivnostjo, s poniževanjem in nenehno kritiko, ki krha samozavest.«

Cilj je lahko, pojasnjujejo, osebo podrediti, ji škodovati, jo v nekaj prisiliti ali se ji maščevati. Pomemben del nasilnega vedenja je tudi manipulacija. »Povzročitelji nasilja so zelo spretni pri manipulaciji, saj se z manipulacijo lahko izognejo posledicam svojega vedenja. Zato okolica nasilje kdaj spregleda, pa tudi žrtev nasilja, saj zaradi doživljanja nasilja vedno bolj dvomi vase in v lastno zaznavo.« Pogosta taktika je tudi prelaganje krivde. Povzročitelj za lastno nasilje obtoži žrtev, zunanje okoliščine, alkohol, stres ali druge dejavnike, svoje ravnanje zmanjšuje ali ga opravičuje. Najpomembneje pa je, da nasilje v partnerskem odnosu praviloma ni en sam incident. »Nasilje v družini in intimnopartnerskem odnosu praviloma ni enkraten dogodek, temveč del ponavljajočega se vzorca vedenja, ki se lahko sčasoma stopnjuje. Pogosto se začne z manj opaznimi oblikami nadzora in psihološkega pritiska, nato pa preraste v hujše oblike nasilja.«

Podatki policije FOTO: Policija

Podobne zgodbe vsak dan poslušajo tudi na SOS-telefonu za ženske in otroke – žrtve nasilja, kamor v povprečju prejmejo okoli 200 klicev na mesec. Po medijsko odmevnih primerih hudega nasilja jih je lahko še nekaj več. »Femicidi močno pretresejo številne osebe, ki so umorjeno žensko in njeno družino poznale, pa tudi širšo javnost, ter marsikoga spodbudijo, da spregovori o nasilju, ki ga sam doživlja, ali pomaga komu, za katerega ve, da živi v nasilju,« pravijo.

Čeprav je vsaka zgodba drugačna, imajo pripovedi žensk, ki poiščejo pomoč, veliko skupnih točk. Na SOS telefonu opažajo, da imajo partnerji teh žensk pogosto tradicionalne patriarhalne vrednote in prepričanje, da lahko partnerkino življenje omejujejo in nadzorujejo. Nasilje se lahko začne zelo subtilno. Najprej žaljivka. Preverjanje telefona. Vprašanje, kje je bila. Zahteva, naj neha obiskovati določeno prijateljico. Nenehna sporočila. Ljubosumje, predstavljeno kot dokaz ljubezni. Sčasoma lahko sledijo izrazitejše oblike psihičnega nasilja, ekonomsko omejevanje, fizično ali spolno nasilje. »Skupno vsem zgodbam je to, da se nasilje nikoli ne konča samo od sebe,« poudarjajo na SOS telefonu.

Zakaj ženska preprosto ne odide?

To je vprašanje, ki ga žrtve nasilja slišijo pogosto – in ki po mnenju strokovnjakov kaže na nerazumevanje dinamike nasilnega odnosa. Ženske najpogosteje ostajajo zaradi strahu pred povzročiteljem, pojasnjujejo na SOS telefonu. »Zaradi njegovih groženj, pogosto tudi groženj zoper življenje, manipulacij in prisilne kontrole. Zaradi strahu, da bo po odhodu še slabše, da bo povzročitelj zmanipuliral institucije in jim tako preprečil stike z otrokom.« Razlog so lahko tudi finance, skupno stanovanje in odsotnost ljudi, h katerim bi se lahko umaknile. Bertokova opozarja, da so nekatere žrtve nasilje večkrat prijavile in policijo dosledno obveščale o kršitvah, druge pa nikoli. »Drznem si reči, da so tudi slednje doživljale neko obliko nasilja, vendar si ga zaradi različnih dejavnikov – želje po ohranitvi odnosa, strahu pred tem, kaj storilec lahko naredi njej, otrokom ali ugledu žrtve – niso upale prijaviti.«

Pri eni ugotovitvi so sogovorniki še posebej enotni: razhod z nasilnim partnerjem lahko nevarnost poveča, ne zmanjša. Bertokova je pri raziskavi o zalezovanju govorila tudi z Jasno Podreka, Katjo Zabukovec Kerin in Majo Plaz. »Prav vse so poudarile – in to potrjujejo tudi tuje študije –, da je čas ob prekinitvi razmerja z nasilnežem tisti, ki je najbolj nevaren za žrtev.« Raziskave se glede najbolj kritičnega obdobja razlikujejo. Nekatere izpostavljajo prvih 24 ali 48 ur, druge daljše obdobje po napovedi razhoda. Prav zato je načrtovanje varnega odhoda tako pomembno. Na SOS telefonu ugotavljajo, da je nevarnost največja, »ko se žrtev upre povzročitelju nasilja, ko se zoperstavi svoji podrejeni poziciji ali pa ko poskuša zapustiti povzročitelja, kar ta doživi kot izgubo nadzora nad njo«.

Podatki policije FOTO: Policija

Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo opažajo stopnjevanje nasilja v trenutku, ko povzročitelj izgublja nadzor. »Tudi povzročitelji, ki svoje nasilje stopnjujejo do femicida, ga praviloma storijo po tem, ko jih partnerka zapusti, in ne, ko sta še v odnosu.« To potrjuje pomen koncepta, ki ga sogovorniki omenjajo znova in znova: nasilje ni predvsem izguba nadzora nad samim seboj, temveč je pogosto sredstvo za ohranjanje nadzora nad drugo osebo.

Znaki, ki jih lahko opazi tudi okolica

Nasilje se dogaja za zaprtimi vrati, a nekateri znaki so lahko vidni tudi sorodnikom, sodelavcem in prijateljem. V Društvu za nenasilno komunikacijo svetujejo pozornost predvsem pri spremembah v vedenju žrtve. »Če opazite, da se oseba vedno bolj umika iz družbe, zmanjša ali povsem ukine druženja, kjer ni prisoten tudi partner, nenadoma neha odgovarjati na klice ali sporočila, ali pa opažate, da jo je strah oziroma da jo partner, ko ste z njo zunaj, večkrat kliče ali ji piše, so vse to lahko znaki.« Opozorilni znaki so tudi zmanjšana samozavest, nenehno prilagajanje partnerjevim zahtevam, pretirano ljubosumje, nadzor, omejevanje stikov z družino in prijatelji, poniževanje, grožnje in zastraševanje. Najslabše, kar lahko okolica naredi, je, da se umakne z razlago, da gre za zasebno stvar.

Na SOS telefonu poudarjajo: »Lahko ji prisluhnemo in ji verjamemo. Lahko smo ji ob strani, kolikor časa bo treba.« Svojci se lahko tudi sami obrnejo na organizacije, ki delajo z žrtvami nasilja, in vprašajo, kako ravnati v konkretnem primeru, žrtev pa lahko spremljajo tudi pri stikih z institucijami.

Rekordno število prepovedi približevanja

Policija zagotavlja, da obravnavi nasilja v družini namenja posebno pozornost. Že ob prvem stiku z žrtvijo policisti izdelajo individualno oceno njene ogroženosti, ob izpolnjenih pogojih pa lahko povzročitelju izrečejo prepoved približevanja, o kateri nato odloča preiskovalni sodniki. Pri zaščiti sodelujejo s centri za socialno delo, nevladnimi organizacijami, zdravstvom, šolami, tožilstvom in sodišči, pri zahtevnejših primerih pa se pristojni srečujejo na multidisciplinarnih timih. Policija poudarja, da si prizadeva predvsem za to, da se iz družine umakne povzročitelj, ne žrtev.

Letos so policisti v samo prvih šestih mesecih izrekli 608 prepovedi približevanja, največ v prvem polletju v zadnjih desetih letih. Za primerjavo: v celotnem letu 2016 jih je bilo 863, leta 2018 1.031, leta 2023 1.022, leta 2024 1.088, lani pa 1.062. V desetletnem obdobju je bilo povprečje približno 970 na leto. Policija ukrep ocenjuje kot razmeroma učinkovit: po njihovih podatkih pri približno 80 odstotkih ukrepov ni obveščena o kršitvah.

Bertokova pri rekordnem številu izrečenih ukrepov opozarja na pomembno razliko. Višje število prepovedi približevanja samo po sebi še ne pomeni, da je nasilja več. »Sama bi porast pripisala temu, da policija žrtve resno jemlje prej, lahko pa celo, da so žrtve dobile občutek, da so se stvari glede prijave spremenile in so v večji meri pripravljene o tem poročati.« Po pretekli analizi policijskih spisov na Inštitutu za kriminologijo je prepoved približevanja v večini primerov delovala odvračilno.

Podatki policije FOTO: Policija

So pa raziskovalci zaznali tudi posamezne vztrajne kršitelje. »Tudi 'zgolj' sporočila pomenijo vdor v njeno življenje in nedopustno dejanje.« Življenje žrtve je namreč tudi ob formalni zaščiti lahko močno omejeno: spremeni poti, navade, preverja okolico, živi v strahu, da se bo povzročitelj vrnil.

Kje sistem odpove?

Na vprašanje, ali so zaščitni ukrepi dovolj učinkoviti, Bertokova odgovarja brez olepševanja: »Če bi bili, femicidov ne bi bilo.« To ne pomeni, da ukrepi ne delujejo, temveč da noben posamezen ukrep ne more nadomestiti dobrega delovanja celotne verige. »Zakonodajo imamo odlično, povezati moramo le deležnike v tej verigi, da bodo vse faze potekale hitreje, z manj vpadi v intimo žrtve.«

V Društvu za nenasilno komunikacijo med težavami, ki jih opisujejo žrtve, omenjajo večletne sodne postopke, občutek, da jih posamezne institucije niso dovolj resno vzele, neprepoznavanje prisilnega nadzora in drugih manj očitnih oblik nasilja ter primere, ko strokovni delavci ne prepoznajo manipulacije povzročitelja. »Sistem najpogosteje odpove takrat, kadar posamezna dejanja nasilja niso prepoznana kot del širšega vzorca nasilja ali ko institucije ne uporabijo vseh mehanizmov za zaščito, ki jim jih nudi zakonodaja.« Ob tem vendarle poudarjajo, da večina žrtev dobi ustrezno pomoč in podporo in da država v veliki večini primerov uporabi mehanizme za njihovo zaščito.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

»Kot družba moramo odločno več časa in energije posvečati izvajalcem nasilja,« poudarja Bertokova. Strinja se z alternativnimi oblikami prestajanja kazni pri prvih prestopkih, vendar pod pogojem, da so programi raznoliki, dostopni po vsej državi in se izvajajo dosledno. Enako opozarjajo v Društvu za nenasilno komunikacijo. Okrepiti bi bilo treba programe za povzročitelje in od njih zahtevati, da prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje. Preventiva pa se ne začne šele ob prvi policijski intervenciji. »Okrepiti moramo preventivo in z njo začeti že v vrtcih in šolah.« Pomembno je tudi razumeti, da nasilje ni le udarec. Psihično nasilje, prisilni nadzor, izolacija, ekonomsko omejevanje, poniževanje, grožnje in zalezovanje so lahko deli istega vzorca, ki se brez ukrepanja stopnjuje.

Ob vsakem femicidu se družba začne spraševati, kaj bi bilo mogoče narediti drugače. Strokovnjakinje opozarjajo, da odgovor ni ena sama sprememba zakona, ena institucija ali en ukrep. Gre za prepoznavanje nasilja, hitro oceno nevarnosti, sodelovanje policije, centrov za socialno delo, sodišč, zdravstva in nevladnih organizacij, dostopno pomoč, varne možnosti za umik ter učinkovito delo s povzročiteljem. »Zmanjševanje nasilja v družini je skupna naloga celotne družbe, torej vseh nas,« sporočajo na SOS telefonu. »Ozavestimo se o nasilju, znebimo se predsodkov in stereotipov. Prisluhnimo žrtvam, verjemimo jim in jim stojmo ob strani. Reagirajmo in poiščimo pomoč, ko opazimo nasilje v svoji okolici.«

Femicidov v Sloveniji že leta ne uspemo bistveno zmanjšati. Po desetletju zakonodajnih sprememb, zaščitnih ukrepov, multidisciplinarnega sodelovanja in večje ozaveščenosti jih je po ocenah raziskovalcev še vedno približno pet do sedem na leto. Za vsako številko pa ostane ženska, katere življenje se je končalo, in vprašanje, ali bi bilo stopnjevanje nasilja mogoče prepoznati prej.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images