Zakaj je posnetek o fantu, ki ni dobil toplega obroka, postal viralen? Dan Podjed: »Ko nekoga ponižamo, sebe hkrati malo povišamo«

V zadnjih dneh je slovenski splet preplavil kratek video posnetek mladega moškega, ki je po vrnitvi z evakuacijskega leta z Bližnjega vzhoda na letališču med drugim dejal, da so bili na poti več kot trideset ur in da v tem času niso dobili toplega obroka. Posnetek, ki je nastal ob prihodu v Slovenijo, se je v nekaj urah razširil po družbenih omrežjih, kmalu pa so se začeli pojavljati številni memi, satirične objave in komentarji, ki so mladega potnika postavili v središče posmeha. Izjava je za mnoge postala simbol nehvaležnosti, za druge pa primer, kako hitro se lahko ena nepremišljena izjava spremeni v javno sramotenje.

Evakuacija slovenskih državljanov iz kriznega območja na Bližnjem vzhodu je potekala v izrednih razmerah in logistično zahtevnih pogojih. Potniki so morali na poti domov opraviti več etap, pogosto so čakali na letališčih ali prevozih, potovanje pa je lahko trajalo tudi več kot trideset ur. V takšnih okoliščinah so prvi odzivi po prihodu pogosto spontani, utrujeni in ne vedno premišljeni. 

Marko Puschner: »Za posameznika so lahko posledice množičnega spletnega zasmehovanja uničujoče«

Strokovnjaki opozarjajo, da takšni primeri niso le kratkotrajna spletna zabava, temveč razkrivajo širše značilnosti sodobne digitalne kulture. Marko Puschner, strokovnjak za varno rabo interneta pri točki osveščanja Safe.si na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, opozarja, da se v takšnih primerih pogosto pokažejo mehanizmi spletnega nasilja. »Gre za pojav spletnega nasilja. Da je tako množično in tako intenzivno, je deloma posledica dejstva, da nasilneži nimajo neposrednega stika z žrtvijo in ne vidijo njene reakcije. Prav tako pa je treba upoštevati, da imamo, predvsem med mladostniki, izredno veliko pomanjkanje empatije,« pojasnjuje.

Po njegovih besedah je ključni razlog za hitro širjenje takšnih posnetkov način delovanja družbenih omrežij. »Takšni posnetki postanejo viralni, ker jih zaradi zaznanega zanimanja uporabnikov – ogledov, všečkanja in deljenja – algoritem družbenega omrežja začne bolj intenzivno prikazovati različnim uporabnikom, kar vodi v še več interakcije,« pravi Puschner. Viralnost zato pogosto ni posledica enega dogodka, temveč mehanizma, ki sam pospešuje širjenje vsebine. Hkrati opozarja, da je meja med humorjem in poniževanjem pogosto zelo tanka. »Odgovor na vprašanje, kje je meja, ni enostaven. Neki mem je lahko znotraj neke skupine vrstnikov zabaven, v drugi skupini pa je žaljiv. Klasične definicije spletnega nasilja običajno izhajajo iz treh elementov: namera povzročitve škode, ponavljanje skozi čas in neravnovesje moči med udeleženci. K temu pa je treba dodati še vidik žrtve. Če je žrtev čustveno prizadeta in se počuti neprijetno, gre za nasilje.«

Marko Puschner. FOTO: Črt Piksi

Puschner opozarja tudi na resne posledice, ki jih lahko ima množično spletno zasmehovanje. »Za posameznika so lahko posledice uničujoče. Še posebej za najstnike, ki so v obdobju odraščanja še posebej občutljivi. Lahko gre za jezo, sram, nemoč, v skrajnih primerih pa lahko žrtev zapade v depresijo, samopoškodovanje in v zadnji fazi poskusi narediti samomor.« Dodaja še, da je posebna težava v tem, da spletne objave pogosto ostanejo dostopne še dolgo po tem, ko se zanimanje javnosti že poleže. »Objave praviloma ostanejo. Žrtve poročajo, da tudi kasneje, ko ponovno naletijo na žaljive komentarje, ponovno doživijo občutek prizadetosti.« Po njegovem mnenju je zato pomembno, da uporabniki razmislijo, preden sodelujejo v takšnih spletnih kampanjah. »Predvsem ne smemo spletnega nasilja tolerirati. Pomagajmo žrtvi, prijavimo neprimerne komentarje in predvsem ne sodelujmo pri deljenju objav, ki predstavljajo spletno nasilje.«

Prof. dr. Aleš Završnik: »Anonimneži dobijo pogum, ki ga sicer ne bi imeli«

Da se posameznik na spletu zelo hitro spremeni v predmet kolektivnega posmeha, poudarja tudi kriminolog prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Po njegovih besedah je takšen pojav povezan z dinamiko spletnega prostora in psihologijo množic. »Fant je postal grešni kozel za projekcijo različnega: dokazovanja moralne superiornosti komentatorjev ali čustvenih težav in frustracij,« pravi Završnik. Dodaja, da spletna anonimnost ustvarja okolje, v katerem ljudje pogosto izgubijo občutek za mejo. »Postavljanje ljudi na pranger v spletnem okolju je žal zelo enostavno. Anonimneži dobijo pogum, ki ga sicer ne bi imeli.« Po njegovem mnenju je posebej problematično, da se takšno javno sramotenje pogosto zgodi v trenutkih, ko je posameznik že v stresni situaciji. »Obžalujem, da je to mogoče početi zoper ljudi v stresu, kar je ta fant zagotovo bil, pa ne zaradi toplega obroka.«

Prof. dr. Aleš Završnik. FOTO: Jure Erzen

Dr. Katja Košir: »Med kritiko in javnim poniževanjem je pomembna razlika«

Na širši družbeni kontekst opozarja tudi socialna psihologinja dr. Katja Košir. Po njenem mnenju je sicer legitimno opozoriti na problematičnost javne izjave, vendar obstaja pomembna razlika med kritiko in poniževanjem. »Na neprimernost javnih izjav je legitimno opozoriti. Vendar obstaja pomembna razlika med opozarjanjem na problematičnost izjave in kolektivnim posmehovanjem ali javnim poniževanjem posameznika. Ko se množice uporabnikov začnejo zgražati, ustvarjati posmehljive meme in tekmovati, kdo bo bolj duhovito ponižal posameznika, je meja prestopljena.«

Dr. Katja Košir. FOTO: Marko Feist

Koširjeva opozarja, da množično zgražanje pogosto razkriva tudi psihološke mehanizme družbe. »Ogorčenost je zelo udobno čustvo. Moralna jeza ob kršitvi nekih vrednot nam daje občutek, da smo sami nad tem – da smo boljši ali bolj pravični. Ob tem pa pogosto spregledamo, kakšne posledice ima to za človeka, ki se nenadoma znajde v središču pozornosti tisočev ali celo milijonov ljudi.«

Dr. Dan Podjed: »Po enem stavku sklepamo o človeku, o katerem v resnici ne vemo nič«

Zanimiv pogled ponuja tudi antropolog dr. Dan Podjed, ki opozarja na širši kontekst digitalne družbe in način, kako sodobna omrežja ustvarjajo viralne zgodbe. Po njegovih besedah je bila izjava sicer neprimerna, vendar jo je treba razumeti tudi v okoliščinah, v katerih je nastala. »Ta izjava je slaba in nepremišljena, vendar je hkrati tudi ogledalo družbe. Ne gre samo za to, kaj je ta mlad človek rekel. Vprašanje je tudi, v kakšni družbi je odrasel.« Podjed opozarja, da javnost pogosto presoja ljudi na podlagi enega samega trenutka. »Prišel je na letališče utrujen od poti, morda prestrašen ali šokiran in izrekel en stavek. Ta stavek ga lahko zaznamuje praktično za celo življenje. O njem pa v resnici ne vemo nič.« Po njegovih besedah se v digitalni kulturi pogosto zgodi, da posameznika ocenjujemo na podlagi fragmenta njegovega življenja. »Poznamo ga zgolj po enem stavku, ki se je pretvoril v mem, ki se širi po omrežjih in začne živeti svoje lastno življenje.«

Dr. Dan Podjed FOTO: Blaž Samec

Antropolog opozarja, da družbena omrežja ustvarjajo okolje, v katerem lahko vsakdo nenadoma postane predmet množične pozornosti. »Andy Warhol je nekoč rekel, da bo v prihodnosti vsak imel svojih pet minut slave. Danes živimo v tej prihodnosti. Nekdo lahko čez noč zaslovi – v dobrem ali slabem.« Takšna viralnost pa pogosto temelji tudi na psihološki dinamiki spletnih množic. »Ko nekoga užališ ali ponižaš, ga hkrati postaviš nižje od sebe. S tem sebe malo povišaš. Rečemo si: mi pa že nismo taki.« Ob tem opozarja še na širšo spremembo družbe v digitalni dobi. »Zasloni so postali naša glavna okna v svet. Ko nekaj vidimo na omrežju, imamo občutek, da moramo to deliti, komentirati in se do tega opredeliti. Če tega ne storimo, kot da sploh ne sodelujemo v družbeni realnosti.« Prav zato se lahko posamezen posnetek ali izjava razširi izjemno hitro in postane predmet kolektivnega odziva. »Danes lahko nekdo čez noč postane zvezda nekakšnega resničnostnega šova, v katerem živimo.«

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Po njegovem mnenju bi morali ob takšnih primerih razmisliti tudi o lastni odgovornosti pri komuniciranju na spletu. »Ko komuniciramo po omrežjih, bi se morali vprašati, ali bi isto stvar tej osebi upali povedati tudi v obraz,« pravi. Kot dodaja, je preprost preizkus lahko tudi naslednji: »Preden kliknete na gumb objavi, pomislite, ali bi ta zapis brez zadrege pokazali svoji mami, očetu, sestri ali najboljšemu prijatelju. Če bi vas bilo ob tem sram, potem tega verjetno ni treba objaviti.« Poudarja, da bi morali kot družba razviti več prizanesljivosti in razumevanja. Internet namreč pogosto ustvarja vtis, da je mogoče človeka dokončno oceniti na podlagi enega samega trenutka. »Moramo biti malce bolj prizanesljivi in znati odpuščati,« pravi. Ob tem spomni, da smo se vsi že kdaj znašli v situaciji, ko smo izrekli kaj nepremišljenega ali nerodnega – večina takšnih trenutkov pa ostane neopaženih, predvsem zato, ker jih nihče ne posname in ne objavi na spletu.