Zala ne more stati, pa vendar pomiva posodo

SENOVO – Kar dvanajst kilometrov visoko v hrib, tik pod Bohor je bilo treba, da smo prišli do Kozoletovih. Osemletna Zala nas je čakala pred hišo, v svojem vozičku, ob njej pa njena deset let starejša sestra Larisa ter sosedi Špela in Rosvita, s katerima si krajša počitniške dni. Po potrebi se ohladijo tudi v bazenu, v katerem Zala, čeprav je gibalno ovirana, ker ima od rojstva cerebralno paralizo, z rokavčki imenitno plava. Na splošno sta ji gibanje in šport, pravi Zala, ki bo jeseni prestopila prag drugega razreda osnovne šole, pisana na kožo.

Zala se je mamici Meliti in očku Janku rodila prezgodaj, v 27. tednu nosečnosti. Čemu se ji je tako mudilo na svet, mamica Melita še danes ne ve. »Nosečnost je potekala brez težav, le proti koncu so mi svetovali, naj več počivam. Ko mi je nenadoma začela odtekati voda, pa sem morala v porodnišnico. In to v Ljubljano. Zala je ob rojstvu zadihala sama, s svojimi pljuči, tehtala pa je borih 690 gramov. A so mi rekli, da je to super in da je naša punčka oh in sploh, in nič ni kazalo, da bi bilo z njo kaj narobe,« se spominja Melita Kozole. Ko sta se z Zalo po dveh mesecih vrnili iz porodnišnice in prvič obiskali pediatra, pa se je začelo. Najprej je povprašal po odpustnici. A razen enega lista papirja Melita ni imela natančnejše obrazložitve. Ko je odpustnica le prispela, pa je na njej jasno pisalo, da so ob porodu nastali zapleti, krvavitve in pomanjkanje kisika, posledica pa je, da ima Zala cerebralno paralizo. Kar je bil za družino, še posebno za takrat desetletno Lariso, ki je doma komaj čakala na sestrico, da bi z njo tekala po okoliških travnikih, velik šok. Z Zalo, ki je ovirana samo gibalno, umsko pa ni z njo čisto nič narobe, sta začeli obiskovati intenzivne fizioterapije, Melita pa je ostala zaradi nege doma in še vedno prejema delno nadomestilo za izgubljeni dohodek.

Družina se zato preživlja le z očetovo plačo, kar dobi Melita, gre za stroške Zalinih terapij in goriva. Na tako imenovane terapije therasuit v Pesnici pri Mariboru so se morali tri tedne vsak dan voziti s Senovega. A je bil napredek opazen, čeprav bi, razumljivo, vsak želel, da bi se zgodil čudež in bi Zala tudi shodila. Ko je napočil čas za odhod v vrtec, sta bila Melita in Janko pred novo dilemo, ali jo poslati v običajen vrtec ali na razvojni oddelek, v katerem je bilo pet otrok, nihče od njih pa ni govoril. Zato sta se odločila, da gre v običajen vrtec, in tam se je z vrstniki odlično razumela. »V vrtcu je bilo super, žal mi je le, da nisem mogla telovaditi skupaj z drugimi,« nam pove Zala, ki je ob prihodu v šolo na Senovem dobila tudi spremljevalko Cvetko. Z njo je ves pouk in tudi pri prostočasnih dejavnostih. Dokler ponjo ne pride mamica Melita, ki je ponosna, da je Zala tako navdušena športnica in da se vključuje v vse mogoče športne aktivnosti. »Letos je ob koncu šolskega leta prejela celo posebno pohvalo,« jo pohvali mamica. Zala pa nam sama zaupa, da ima rada tudi slovenščino, matematiko pa malo manj. »Do deset je super računati, potem pa ne več,« reče.

Drage terapije praznijo družinski proračun

Potem se njen obraz za hip zresni. »Imam pa eno željo, ki se mi ne bo nikoli izpolnila,« reče tiho. Ko vrtamo vanjo, katero, le pove: »Rada bi imela svojega konja.« Sicer obiskuje terapije s konji, ki jih omogoča društvo Sonček, toda doma bi imela svojega, da bi ga lahko vsak dan božala.

Zdaj gre skoraj ves denar za prepotrebne terapije in druge posege, ki Zali vlivajo upanje, da bo nekoč stala na lastnih nogah. Pred kratkim je bila v Srbiji, kjer so opravili fibrotomijo, ki stane 2850 evrov. »Ta denar nam bo zavarovalnica sicer vrnila, a je denar treba imeti, preden greš tja. Zato smo hvaležni dobrim sosedom, prijateljem in tudi oskrbniku koče na Bohorju, da so nam pomagali pri zbiranju denarja. Drage pa so tudi terapije therasuit, ki bodo še potrebne in jih moramo plačati sami. In to nas stane 1800 evrov na mesec, saj morajo potekati strnjeno, tri tedne skupaj,« pove Melita. In doda, da se je že veselila, ker je tudi društvo Sonček v ta namen v Krškem uredilo telovadnico, najti jim je uspelo tudi terapevta. A le za kratek čas, saj se je ta medtem že zaposlil v rehabilitacijskem centru Soča. »Zdaj je tu vse opremljeno, človeka, ki bi to izvajal, pa ni,« pravi Kozoletova. Veliko si obetajo še od omenjene fibrotomije, posega, pri katerem kirurg s skalpelom narahlo zareže v mišice, da se sprostijo. Zala je na prvem posegu dobila deset vbodov, a je treba tudi te posege še nekajkrat ponoviti. »Ko pa smo kirurge v Srbiji vprašali, ali bo kdaj tudi hodila, so nam vlili upanje, da bi se to lahko zgodilo,« pove Melita, ki upa, da jim denarja za to ne bo zmanjkalo in da jim bodo dobri ljudje še naprej stali ob strani. »Zdaj smo v svoji hiši, ki smo jo zgradili s kreditom, tega je treba odplačevati ob vseh stroških, ki jih imamo. Prej smo bili najemniki v starejši hiši, v kateri ni bilo kopalnice, zato druge možnosti, kot je bila ta, da gremo na svoje, ni bilo. Zali pa smo želeli ponuditi čim lepše bivalno okolje. Je pa danes denar problem. To vidim sama, saj sem denimo prošnje za pomoč naslovila na vsaj 90 podjetij, pa se jih je odzvalo le deset odstotkov,« nam žalostno pove Melita. Zala se medtem spomni, da nam je pozabila povedati tudi to, da izjemno uživa pri pomivanju posode. Zato so ji doma izdelali celo posebno stojalo, s pomočjo katerega lahko stoji ob pomivalnem koritu. A najraje bi seveda stala na lastnih nogah. Držimo pesti, da ji bo to tudi uspelo.