Žalosten konec za delfinko! Več kot leto dni preživela zapletena v ribiško mrežo, nato pa šok

Slovensko društvo za morske sesalce Morigenos je skupaj z Nacionalnim veterinarskim inštitutom objavilo redko raziskavo o delfinki, ki je v severnem Jadranu več kot eno leto preživela delno zapletena v ribiško mrežo. Študija je izšla 15. januarja 2026 v mednarodni znanstveni reviji Diseases of Aquatic Organisms, povzetek študije pa so objavili slovenski raziskovalci.

Mlado samico, staro približno eno leto, so spremljali v okviru terenskega monitoringa, ki ga Morigenos v severnem Jadranu izvaja že vrsto let, poznali pa so jo že od prej. Ob enem od opažanj so ugotovili, da ima delfinka na sebi del mreže, ki se je zataknila za hrbtno plavut, vrv pa se je zajedala v tkivo. Fotografije so pokazale še, da se je del mreže v nekem trenutku zajedal tudi v predel čela, nato pa se je ta pozneje pretrgal ali snel.

Najbolj presenetljivo je, da je delfinka kljub dolgotrajni zapletenosti v mrežo ves čas ohranjala dobro telesno kondicijo. Po opazovanjih se je gibala in vedla razmeroma normalno, zato so raziskovalci ocenili, da bi se prvotna zapletenost lahko razrešila tudi brez neposrednega posredovanja človeka. Žal se je leto pozneje znova zapletla v drugo ribiško mrežo, in tokrat je bilo zanjo usodno.

Po poginu so na Nacionalnem veterinarskem inštitutu opravili obdukcijo. Ta je potrdila, da je bila žival »v zelo dobri telesni kondiciji« in da je bilo drugo zapletanje neodvisno od prvega. Avtorji poudarjajo tudi, da bi se prva situacija »verjetno res razrešila sama«, kar je pomemben podatek za prihodnje odločitve, kdaj posredovati in kdaj ne.

Ob tem se, kot priznavajo avtorji, hitro pojavi vprašanje, zakaj delfinki niso pomagali že prej. Odgovor ni preprost. Poseg pri divjih delfinih je izjemno zahteven in lahko pomeni dodatno tveganje. Kot je v besedilu poudaril vodja raziskave dr. Tilen Genov: »Marsikdo si predstavlja, da lahko delfina preprosto primemo, dvignemo na čoln, mu odstranimo tujek in mu nato zaželimo srečno pot. Žal pri divjih delfinih zadeve niso tako preproste,« je povedal dr. Tilen Genov, vodja raziskave. »To so velike, težke in gibčne živali, ki se potapljajo in se ne pustijo kar tako ujeti. Prav tako so zelo drugačne od kopenskih sesalcev, kar oteži marsikateri postopek, ki bi sicer deloval pri kopenskih živalih. Na primer, delfinov ni možno uspavati, prav tako pri njih obstaja nevarnost t. i. miopatije ujetja, kar pomeni, da lahko žival pogine zaradi akutnega stresnega odziva. Morebitni ukrepi morajo zato biti zelo premišljeni,« je še povedal.

Avtorja sta v raziskavi poudarila, da je bilo sodelovanje lokalnih ribičev ključno pri tej raziskavi, saj so sami obvestili raziskovalce o ujetem delfinu in ga tudi pripeljali v pristan. S tem so omogočili ključni vpogled v dogodek, kar sicer ne bi bilo možno. »Namesto da žival zavržejo na morju, kot se večinoma dogaja marsikje po svetu, so piranski ribiči žival pripeljali do nas in nam s tem omogočili, da se iz tega kaj naučimo. Njena smrt morda tako ni bila povsem zaman.«

Vsa dejstva kažejo na to, da se delfinka ni ujela v mrežo, ker bi plenila ribe, ujete v njej, temveč je bilo zapletanje verjetno posledica radovednosti, nepazljivosti, neizkušenosti, ali kombinacije teh.

Študija je zato pomembna predvsem zato, ker združi dolgotrajno spremljanje žive živali in nato še natančno posmrtno preiskavo – takšni primeri so pri delfinih redki.