Žalostna statistika: povozimo skoraj 10.000 divjih živali na leto

Vsakodnevna poročila slovenskih policistov potrjujejo, da so povožene divje, prostoživeče in domače živali v naši državi izjemno velika težava. Ob trpljenju živali je tu še materialna škoda, ki jo sicer pokrijejo zavarovalnice, kljub temu pa je število živalskih žrtev na slovenskih cestah strašljivo. Mnogi, najmanj tretjina, sploh ne obvestijo policije in žival pustijo ranjeno ob cesti, nekateri jo celo pospravijo v prtljažnik za golaž ali pečenko, uradni podatki pa kažejo, da na leto pogine okoli 8000 osebkov srnjadi, nekaj sto osebkov jelenjadi in po nekaj deset damjakov, gamsov, muflonov in divjih prašičev. Več tisoč je še povoženih lisic, zajcev, jazbecev, kun, podlasic, fazanov in druge perutnine, pa psov, mačk ter različnih rejnih živali, kot so govedo, drobnica in celo konji.

Krčenje prostora

Med najbolj problematična območja Slovenije spadajo Prekmurje in Prlekija ter Podravje, a lovci lahko žal le preštevajo kadavre in jih odvažajo na zbirna mesta, kjer jih poberejo delavci veterinarsko-higienske službe pri Nacionalnem veterinarskem inštitutu (NVI VHS) in odpeljejo na sežig. Nesreče z živalmi najpogosteje povzročijo vozniki, ki peljejo prehitro ali so pregloboko pogledali v kozarec. V Pomurju skoraj ne mine dan brez povožene divjadi v policijskem poročilu, živali pa se velikokrat znajdejo tudi na avtocesti. Izkušeni starešina LD Gornja Radgona, predsednik ZLD Prlekije in zdaj član UO LZS Milan Kolarič o tem pravi: »Za pomursko regijo in tudi širše je največji problem krčenje prostora, namenjenega divjadi. Divjad si mora ponoči iskati hrano zunaj rezervatov, ko se zjutraj čez prometnice vračajo v gozd, jih je največ povoženih. Seveda so problem tudi prehitri vozniki, premalo prometnih znakov ob prometnicah, kjer je veliko divjadi, tudi odsevnikov je malo in še bi lahko našteval. Zato mi lahko samo pobiramo povoženo divjad, kar nam povzroča veliko škodo v loviščih.« Opozarja še, da najmanj 20 do 30 odstotkov povoženih živali niti ni vpisanih v evidenco.

Statistika ne laže. Po uradnih podatkih policije, ki vodi evidenco o prijavljenih primerih povoženj, je stanje zelo žalostno. »V letu 2025 je bilo na slovenskih cestah povoženih 8596 divjih živali. Do 31. marca 2026 pa je bilo povoženih 1916 primerkov divjadi. Med najpogosteje povožene sodi srnjad. Žal nimamo podatka, v katerem delu Slovenije je največ povoženih živali niti v koliko primerih vozniki tega ne prijavijo. Prav tako ne vodimo statističnih podatkov o psihofizičnem stanju teh voznikov,« nam je odgovorila Maja Ciperle Adlešič, predstavnica GPU za odnose z javnostmi. Kako je v Pomurju, pa smo pobarali Suzano Rauš, predstavnico za odnose z javnostmi PU Murska Sobota. »Policisti PU Murska Sobota smo v letu 2025 obravnavali 1340 primerov povoženj divjadi in do 31. marca 2026 skupno 306 primerov. Največkrat povožena divjad je srna ali srnjak.«

Številni ukrepi

Na LZS so potrdili, da je daleč največ osebkov srnjadi, sledijo lisice, jazbeci, kune belice, jelenjad, divji prašič, volkovi, medvedi ... Urša Kmetec iz Službe za odnose z javnostmi LZS je omenila tudi ukrepe za zmanjšanje povoženj, ki jih skupaj izvajajo Direkcija RS za infrastrukturo, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč in LZS. Vlagajo precejšnje napore za zmanjšanje števila trkov vozil z divjadjo na slovenskih državnih cestah. »Ukrepe za preprečevanje trkov vozil z divjadjo delimo v tri skupine. Najprej so tu odvračala (svetlobna, zvočna, kemična) in drugi tehnični ukrepi (npr. ograje). Druga skupina ukrepov je usmerjena k voznikom; v tem primeru gre predvsem za izobraževanje in ozaveščanje z namenom dviga zavedanja problematike trkov z divjadjo in nuje, da smo na določenih odsekih cest še posebno previdni. Tretja skupina ukrepov je namenjena okoliškim habitatom – z ukrepi iz te skupine želimo doseči, da se živali čim manj zadržujejo ob cestah ter da ceste prehajajo na čim bolj kontroliran način,« poudarja Kmetčeva.

Njen kolega iz LZS dr. Marjan Toš pa meni: »Število trkov, zlasti s prostoživečimi parkljarji in zvermi, v zadnjih desetletjih narašča povsod po svetu, kar je posledica intenzivnega širjenja cestnega omrežja, povečanja gostote prometa, višje hitrosti vožnje, večanja številnosti in razširjenosti živalskih populacij ter vedno večjega nemira v naravnem okolju. Največ povozov divjadi je na lokalnih in regionalnih cestah brez ograj. Sploh tam, kjer potekajo prometnice ob gozdovih ali celo skozi njih, in ob velikih poljih z monokulturami (koruza). Na avtocestah z ograjami (te bi morale imeti še več nadhodov in podhodov za divjad) je povozov sicer manj, so pa posledice mnogo hujše, za živali in za voznike.«

Po njegovem mnenju se trki z divjadjo oziroma prostoživečimi divjimi živalmi dogajajo predvsem v mračnem delu dneva, zjutraj in zvečer, torej v času, ko so živali najbolj dejavne. Glede letnih časov pa je največ povozov spomladi, ko je aktivnost divjadi največja (iskanje sveže paše, neprevidni mladiči, označevanje teritorija). »Po ocenah analitikov je za 90 odstotkov povozov kriv človek, ne samo kot voznik zaradi prevelikih hitrosti in neprilagodljivosti na cestah, ampak zaradi grobih posegov v okolje. Trase avtocest na primer so uničile habitate divjih živali, njihove dolgoletne stečine in selitvene poti ipd.,« še dodaja Toš.