
Galerija

Skoraj petina Slovencev v enem letu doživi psihično stisko, ki bi lahko terjala specialistično obravnavo. O tem, kako hudo je lahko, ko telo in glava odpovesta, sta na okrogli mizi Iskreno o duševnem zdravju, ki ga organizira Nijz, odkrito spregovorila tudi komik in igralec Žan Papič ter nekdanji vrhunski smučar Štefan Hadalin. Predstojnik Centra za duševno zdravje Matej Vinko je povedal, da po oceni Nacionalnega inštituta za javno zdravje približno 17 odstotkov Slovencev v enem letu doživi psihično stisko, ki bi lahko zahtevala specialistično obravnavo. Približno polovica tistih, ki takšno stisko doživijo, si poišče strokovno pomoč. A tudi med njimi jih le del ukrepa takoj. Drugi čakajo. Tudi leto dni ali več od trenutka, ko sami prepoznajo, da imajo težavo.

O svojem dolgoletnem boju z bipolarno motnjo je zelo odkrito spregovoril Žan Papič. Povedal je, da ima bolezen, ki naj bi se pri njem začela razvijati zelo zgodaj, po njegovih besedah že v nosečnosti, saj gre za dedno motnjo. »Pri 12 letih je bilo nekako prvič, da sem zaznal, potem pa se je vse do 18. leta to nekako kazalo,« je povedal. Pri 18 letih je poiskal pogovor in pomoč, saj si je rekel, da mora nekam na pregled.
Papič je poudaril, da je treba jasno ločiti med slabo voljo in bolezenskim stanjem in da je pomembno, da se čim prej obrnemo po strokovno pomoč. »Ko pride temno obdobje, je res slabo. Takrat je pomembno, da so ob tebi ljudje in da komuniciraš, kaj se ti dogaja,« je povedal. Dodal je, da je že to, da človek stisko izreče na glas, lahko prvi korak k olajšanju. »Čim daš ven iz sebe, je že vsaj malček lažje. Črna obdobja res niso prijetna in jih ne želim nikomur,« je dejal Papič.
»To je bolezen in jo je treba zaznati in zdraviti, drugače bo slabše. To ni modna muha in ne gre samo mimo,« je opozoril.
Kot je še poudaril, je velika sreča, da je zdravljenje v Sloveniji del zdravstvenega zavarovanja. »Veseli smo, da je v Sloveniji zdravljenje del zdravstvenega zavarovanja in ni treba plačevati ogromnih zneskov,« je dodal.
Zelo osebno izpoved je delil tudi nekdanji vrhunski smučar Štefan Hadalin. Opisal je, kako lahko vrhunski šport človeka pripelje do skrajnih meja. Dolgoletna usmerjenost v popolnost, rezultate in neprestano dokazovanje ga je postopoma izčrpala. »Vsak dan sem se zbudil, kot da me je povozil ratrak. Brez energije in vsi sklepi so me boleli,« je povedal.
Utrujenost se je stopnjevala. Ni šlo več le za navadno izčrpanost po treningih ali tekmah, ampak za stanje, ki ga ni mogel več prezreti. »Zelo utrujen sem bil in vse se mi je nabiralo. Občutek obupa, apatije, tesnobe. Nisem imel prave energije, da bi lahko sploh funkcioniral,« je opisal Hadalin.
Takrat je spoznal, da sam ne bo zmogel in da ne bo šlo drugače, kot da najde strokovno pomoč.
Poudaril je, da športniki pogosto nosijo dodatno breme pričakovanj okolice. Od njih se pričakuje, da bodo močni, trdni in da bodo vse premagali sami. A tudi športniki niso nedotakljivi. »Trčiš ob vzorce in navade, ki so te pripeljali do vrhunskosti, hkrati pa ti vrhunskost onemogočajo. Takrat potrebuješ pomoč strokovnjakov,« je dejal Hadalin.
Dodaja, da težav ni mogoče večno potiskati stran. »Če težave le pometaš pod preprogo in nadaljuješ po starem, ne gre. Pomembno je, da si iskreno priznaš, kako se počutiš,« je poudaril.