Zapis obupanega dijaka: »Hočem se samo naspati, hočem dihati, hočem živeti. A si preveč želim?«

Strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, kako pomembno je spanje. Ne le za dobro počutje in produktivnost, predvsem za zdravje. »Dobro spanje izboljšuje našo odpornost in imunske odzive, kar je pomembno pri preprečevanju okužb, rakastih obolenj in pri ostalih kroničnih nenalezljivih boleznih, znižuje krvni tlak ter blagodejno vpliva na srce in ožilje, okrepi vrsto možganskih funkcij, vključno s sposobnostjo za učenje, pomnjenje ter sprejemanje logičnih odločitev in dobrih izbir,« je le nekaj pozitivnih učinkov spanca, ki jih naštevajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Leta 2022 je Ameriško združenje za srce uvrstilo spanje med osem bistvenih dejavnikov za zdravje srca in ožilja.

Ljudje sicer potrebujemo različno količino spanja, potrebe se razlikujejo predvsem glede na starost, z leti se potreba po spancu namreč manjša, v nobenem primeru pa zgolj nekaj ur na noč ni dovolj. Osnovnošolski otroci naj bi tako po podatkih NIJZ potrebovali od devet do 11 ur spanca, najstniki med 14. in 17. letom od osem do deset, mlajši odrasli, torej tisti, ki štejejo med 18 in 25 let, pa med sedem in devet ur, enako odrasli od 26. do 64. leta starosti. A naš šolski sistem, kot že leta opozarjajo pedagogi in drugi strokovnjaki, ni zasnovan z mislijo na pozitivne učinke spanja. Pouk se v večini šol začne okrog 8. ure, ponekod celo prej. Učenci, ki v šolo prihajajo iz bolj oddaljenih krajev in so vezani na javni prevoz, morajo pogosto ujeti vlak ali avtobus še veliko prej, kar pomeni, da morajo vstati iz postelje okrog 6. ure. Če bi taki učenci torej želeli pati priporočeno število ur za njihovo starost, bo morali torej leči k počitku najpozneje ob 21. uri, idealno še prej, za dijake srednjih šol pa bi se ta čas premaknil na 22. uro. To je bilo morda izvedljivo nekoč, ko treningi, krožki in druge izvenšolske dejavnosti niso trajali do poznega popoldneva, ko ni bilo treba doma pisati domačih nalog še več ur, pa učenje in morebitne inštrukcije v enačbo sploh še niso vštete, še manj kakšen obrok, čas za druženje in sprostitev, ki bi prav tako moral biti sestavni del zdravega in uravnoteženega vsakdana. Že večkrat so se tako pojavile pobude, da bi se pouk začenjal pozneje, najpogosteje slišan predlog je bil ob 9. uri.

Klic na pomoč: Hočem se samo naspati

Kako veliko stisko doživljajo dijaki zaradi pomanjkanja spanca, je zdaj delila tudi Katarina Goričan, profesorica z ene od mariborskih gimnazij in predana dobrodelnica, ki jo mladi občudujejo in se ji pogosto tudi zaupajo, saj vedo, da jim bo po svojih najboljših močeh poskušala pomagati. Večkrat se ji zahvalijo, ker se zavzema zanje, z vseh drugih strani se namreč počutijo prezrte in neslišane, občutek imajo, da vsi samo pritiskajo na njih, stiske mladih opiše profesorica, ki je na družabnem omrežju delila tudi izpoved, ki jo je prejela od dijaka 3. letnika »neke gimnazije z Notranjske«, za katerega je dejala, da je le eden od mnogih z enakimi težavami, pristojne pa ob pozvala, naj se končno le zganejo.

»Veliko več bi dali od sebe pri uri, če ne bi bili vsi tako zaspani. Veliko več bi sodelovali, bili aktivni, zagnani za delo, če bi bili naspani. Učitelji sploh ne vedo, kako drugačni bi bili, če bi nam samo spanje dovolili, da bi se šola začela ob 9.00. Tako pa nas je 90 odstotkov v razredu nenaspanih, komaj pri sebi, in naši odgovori so samo kratki ’Da’ ali ’Ne’, ker nimamo moči, nimamo energije za živet. In potem vsak profesor zahteva toliko od nas, kot da je samo njegov predmet vse, kar imamo doma za počet. Kot da nimamo še 13 drugih predmetov, ki vsi rabijo naš čas. Vsak dan se zbujam ob 4.15. Ne grem v dom, ker je predrag. Ob tej uri še niti ne morem jesti, ko pravijo, da je zajtrk pomemben, kaj pa dovolj spanja? Zunaj je še trda tema, ko hodim do avtobusa, torba na ramenih je breme teže, ki jo cel pouk prenašam iz razreda v razred. Ob 7.00 imam pouk, preduro, a jaz sem že izčrpan, kot da sem prehodil celo Slovenijo. Ves dan sem zaspan, brez energije, oči se mi zapirajo med poukom, glava me boli, pomaga mi Monster ali kava iz avtomata, ampak hitro ne deluje več, ko telo hoče sam počitek. Po šoli takoj domov, brez postanka, brez druženja s prijatelji, brez življenja. Sedim za mizo in delam naloge, se učim, pišem poročila do 23.00, včasih celo do polnoči ali dlje. In potem naslednji dan isto in vsak dan znova. Hočem se samo naspati, potem bi bilo vse lažje, hočem dihati, hočem živeti. A si preveč želim?« je Katarini Goričan potožil obupani dijak, profesorica pa ob tem opozarja, da »to ni samo ena zgodba – to je zgodba neštete množice dijakov, mladih, ki se trudijo, ampak jih sistem lomi s pritiski, podatki in pomanjkanjem spanja« in dodaja: »Kdaj bo kdo od odločevalcev slišal njihov krik?« 

Goričanova ponuja tudi rešitev, ki ni odkrivanje tople vode, temveč model, ki so ga uspešno že preizkusile in uvedle druge države, samo slediti bi morali njihovemu zgledu: »Severne države v Evropi so že dokazale, da se da, pouk ob 9.00, manj predmetov, domov ob 14.00, veliko manj domačega dela, da ostane prostor za igro, sprostitev in predvsem za dovolj spanja, pa imajo najvišje rezultate na testih in najvišje zadovoljstvo s šolo.« Ob 9. uri se pouk denimo začne v šolah na Finskem in v Estoniji ter v večini osnovnih šol v Španiji, srednješolci tam v šolske klopi sedejo ob 8. uri.