Zaradi vrvi in igrač 
jih kličejo na pomoč

Ljudje že od pamtiveka radi udomačujejo živali in jih prinašajo v svoja bivališča. Iz koristoljubja, radovednosti, estetskih in še veliko bizarnejših razlogov. Skrb za svoje ljubljenčke včasih povzdigujejo do neslutenih ravni. Zanje so lahko družinski člani, edini prijatelji in nekateri jim po smrti celo zapuščajo svoje imetje. Veliko je živali, ki med ljudmi na splošno vzbujajo prijetna občutja in domačnost ter veljajo za simpatične. Plazilci nikakor ne spadajo mednje, saj mnoge že ob misli nanje spreletita nerazložljiv strah in odpor, če ne celo stud. Včasih se pripeti, da kateri tudi pobegne in povzroči pravi preplah. Vendar so, resnici na ljubo, to največkrat take vrste, ki človeku niso prav nič nevarne, navadno tiste, ki jih je razmeroma preprosto gojiti in so zaradi tega dokaj poceni ter bolj razširjene v trgovinah z živalmi. Prav tako gojitelji nevarnih vrst običajno dobro skrbijo za varnost, saj morajo v skrb takšnih živali vložiti kar nekaj truda in denarja.

V sklopu Herpetološkega društva – Societas Herpetologica Slovenica, ki se primarno ukvarja z domorodnimi vrstami dvoživk in plazilcev, od leta 2007 deluje kačofon. To je prostovoljna in brezplačna pomoč kačam in ljudem, ki ne vedo, kako ravnati ob srečanju z njimi. Navadno gre za telefonsko svetovanje, pomoč ponujajo tudi prek elektronske pošte, kadar je smiselno in potrebno, pa tudi posredujejo na terenu. Živali, ujete na tovrstnih intervencijah, preselijo na območje, ki je nekoliko odmaknjeno od človeških bivališč, v primeru tujerodnih živalskih vrst pa jih vrnejo lastniku ali poiščejo nove skrbnike.

Deset odstotkov tujih

Kačofonovci so imeli doslej največ opravka z domorodnimi vrstami, s katerimi so ljudje prihajali v stik v okolici svojih bivališč, okrog deset odstotkov pa je bilo tujerodnih, navadno pobeglih hišnih ljubljenčkov, kot so ameriški gož (Pantherophis guttatus), kraljevi piton (Python regius), zeleni legvan (Iguana iguana) in mlečna kača (Lampropeltis triangulum). Teh je največ tam, kjer je tudi gostota ljudi največja. Pogosto je treba temeljito preiskati območje, kjer so opazili begunca, včasih počakati, da žival spet prileze na plan, ali celo splezati na drevo.

S posebno opremo, kot so za ugriz neprepustne rokavice, zanke in posebne prirejene prijemalke, prostovoljci žival ujamejo, tako da je pri tem ne poškodujejo. Če se med begom poškoduje, pa jo oskrbi veterinar.

Včasih so zgodbe prav neverjetne. Na božični večer minulega leta je klicateljica, ki je imela na ta dan tudi rojstni dan, kljub nizkim temperaturam pred blokom našla mladega ameriškega goža. Ali pa dogodek, ko je klicala starejša gospa, ki je na podstrešju opazila tri pisane kače, a se je pozneje izkazalo, da so bili zgolj trije kosi vrvi. Očitno drži pregovor: kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Nekaj preglavic pa je povzročila tudi poslana fotografija kače, ki ni bila ničemur podobna, a se je izkazalo, da je bila zgolj gumijasta igrača, ki se je po nekem naključju znašla v potoku.