Zašli smo. Hočemo 
biti večji od narave

Ko se zasliši, da je zavzela še eno glavno vlogo, je jasno, da se bo pred nami razvila odlična predstava. Čeprav baronico Castelli-Glembaj, ki jo v predstavi Gospoda Glembajevi igra Gračnerjeva, označijo kot sipo, ki spušča črnilo ter vse zatemnjuje in skriva, igralki uspe v vlogo vriniti sočutje in žrtvovanje, ki presuneta, in dobre štiri ure minejo kot tren. V času, ko nas realnost zadeva brutalno kot lokomotiva s polno paro, je meditativno uživanje umetnosti postalo tako nujno kot zrak, ki ga dihamo.

V tretjem dejanju kot baronica Castelli-Glembaj v pogovoru z Leonejem (moževim sinom in njenim nekdanjim ljubimcem) pravite: »Svojemu očetu ste zgoraj v sobi s takšnim patosom poudarjali, daß ich ein Dirne wäre, kot da sem kdaj tajila to svojo organsko napako! Ravno vi bi morali bolj logično upoštevati distinkcijo – zwischen einer Dirne und einer erotisch intelligenten Dame!« Pobara ga, naj vendar prepozna razliko med kurbo in erotično inteligentno žensko. Pa vi, kako vidite povezavo med dvojico, inteligenco in erotiko?

Kar baronica naredi z Leonejem v tem prizoru, je skrajno lucidna manipulacija, o kateri pa se lahko razpravlja, ali je zavedna ali nezavedna. Vsekakor so njeni argumenti, s katerimi se poskuša oprati opazke, da je kurba, zavidanja vredni in prekleto inteligentni.

Meni inteligenca pomeni najvišjo stopnjo erotike! Je pogoj za to, da me nekdo vznemiri. Inteligenca in energija ... V to se zaljubim. Kar se lahko izraža skozi pogovor, pogled ali preprosto zgolj je, že samo ko stopiš v prostor in zaznaš ... In če moja energija trči z drugo na eruptiven način, pa tega človeka lahko sploh ne (s)poznam, je to zame erotika.

Dobršen del predstave se odvija v nemškem jeziku. To celo tako dobro, da gledalec nima občutka, da je izgubil kakšen kos pomena. Kako ste se spopadali s tem?

Krleževi Glembajevi so napisani dvojezično. In glede na to, da je želel režiser (Ivica Buljan, op. p.) ohraniti integralni tekst, je s tem seveda ohranjena tudi vsa nemščina. Na bralnih vajah sem bila do tega skeptična, ker sem se bala, da bi kot gledalka, ki ne razume nemško, veliko

 

izgubila. Ampak režiser je vztrajal. Če bomo igrali pravilno, je rekel, se pravi s pravo emotivno karto, bodo ljudje vse razumeli. In imel je, očitno, prav. Seveda pa je bil zame to velik zalogaj. Najprej sem se morala dobesedno napiflati nemške stavke, da sem se lahko začela z njimi poigravati in improvizirati. In gospa Vanda (Vremšak Richterjeva, lektorica za nemščino s filozofske fakultete, op. p.), mi je ogromno pomagala. Posnela je plošček, ki sem ga non stop vrtela, in ker imam dokaj dober posluh – morda tudi zaradi glasbene šole – sem z drilom dosegla, da (vsaj tako pravijo) govorim naravno. Tudi dramaturginja in prevajalka Mojca Kranjc mi je bila v veliko pomoč. Vsak dan dve uri, tekst v roko in na sprehod, pa je nekako šlo (smeh).

Omenili ste glasbeno šolo. Najbrž muzikaličnost pomaga pri začutenju melodije jezika. Kot srednješolka ste odlično igrali klavir, celo premišljevali o tem, da bi ga študirali. In danes? Še sedete zanj in si zaigrate kakšno sonato?

To bi bilo lepo (smeh) ... Ko sem ga kot srednješolka igrala, so bili starši prepričani, da je moja pot začrtana. Potem pa sem v Gleju videla legendarno predstavo Ela in v njej Aleša Valiča, ki me je s svojo igro popolnoma razorožil, in v istem trenutku je odpadla želja, da bi postala pianistka. In odkar sem začela študirati na AGRFT, klavirja praktično nisem več odprla. Morda včasih zavoljo kakšne predstave, predvsem v Tauferjevih režijah, drugače pa ne.

Pri Glembajevih baronica igra Beethovnovo Sonato v mesečini, tako da je bilo dolgo jasno, da bom morala sesti za klavir. Ivica Buljan je sicer želel, da bi Mitja Vrhovnik Smrekar napisal »njeno« sonato, ki bi bila nekakšna rdeča nit predstave, pa si je 14 dni pred premiero premislil, za kar sem mu hudo hvaležna (smeh). Zavedam pa se, da je velika škoda, da ne igram več. Morda spet nekoč, nekje ...

V predstavi kot baronica rečete: »V ženskah je vse, kar je, telesno in tega ne sramujem.« Je to res?

Ta stavek je treba razumeti skozi prizmo njenega življenja. Pri dvanajstih je pristala na ulici. Bila je lačna, raztrgana in zgolj za preživetje je začela prodajati svoje telo. To je očitno počela dobro in uspelo se ji je prebiti v mondeno družbo. Kar seveda pomeni, da je morala svojo telesnost negovati in jo izrabljati za dosego svojega cilja.

Sicer pa že narava sama po sebi poskrbi, da imajo tako živali ženskega spola kot tudi ženske same več telesnih atributov kot moški. In v obdobju parjenja se ta lepota še močneje bohoti, da privabimo samca za ohranitev našega potomstva. Se mi pa to hlastanje za mladostnim videzom – lepotne operacije, iznakaženi obrazi, telesa polna umetnih vsadkov – vse to, kar je trenutno moderno v našem življenju, zdi zastrašujoče. Vse to govori samo o tem, da smo zašli, da izgubljamo samega sebe, svojo prvinsko lepoto mažemo zaradi strahu pred staranjem in, kar je najgrozovitejše, s tem, ko v najsubtilnejše predele telesa vstavimo tujek, zbrišemo cono užitka. Ustnice ne čutijo več pravega poljuba, prsi izgubijo pravi dotik ... Morda gre za željo po nesmrtnosti. Zašli smo. Hočemo biti večji od narave.

Ženska moč je lahko velika. To se pokaže, ko je v zadnjem prizoru baronica v svoji energiji ...

Agoniji ...

... ustavila čas. Ženska, če hoče, lahko s prstom ukroji svet po svoji podobi. Je ta moč nekaj, s čimer živite tudi vi?

Ne vem. Pred intervjujem ste me vprašali, ali se strinjam, da so ženske, ki so na zunaj videti gospodovalne krasotice, v resnici znotraj zlomljene. Mislim, da je običajno res tako. Človek, ki navzven kaže zelo agresivno moč, je najranljivejši. Če dobim takšno vlogo, je to zame kot igralko fantastičen poklon, ker mi ponudi paleto emocij, ki prehajajo iz stanja v stanje z eruptivno močjo. Baronica Castelli je vsekakor takšna. Saj veste, tisti, ki se diči s svojo superiorno močjo, ravno tam pogosto najbolj šepa. Saj to je razumljivo. Kdo pa bo kričal svetu svoje pomanjkljivosti? Vsi jih skrivamo, eni uspešneje, drugi manj. Vedno starejša sem, vedno hitreje opazim te krinke in se delam, da jih ne vidim, tako kot drugi to počnejo v povezavi z mano. To je pač življenje, ne? Ranljivost pa se mi zdi ena najlepših človeških lastnosti nasploh!

V resnici je najlepša in najmočnejša tista ženska, ki je v stiku sama s sabo. Pri baronici se je iz ranljivosti in potrebe, da bi jo kdo že končno imel rad, sprevrgla v uničevalnost.

Ne poznam človeka, ki bi si želel manipulacije. Baronica se zna postaviti zase. V zadnjem prizoru izve, da je izgubila vse. Tudi materialno bogastvo, zaradi česar je živela, kot je. Pri 12 je pristala na cesti in nato pri 45 spet. Tega si preprosto ni mogla dovoliti! Ker si tega ni zaslužila. Trdo je garala, da je prišla do nečesa, kar ji je bilo nato po krivem odvzeto. Celo človek, ki je bil edini, ki ga je ljubila, jo je zavrgel.

Baronica ima od začetka okoli sebe trop samcev alfa. Že na vajah je bila večina mojih soigralcev prepričana, da je ona bolj Dirne kot pa erotisch intelligente Dame, da manipulira tudi z Leonejem. A bila sem samo tiho ... Največja pohvala zame ni to, da je predstava ljudem všeč in da vidijo, da za vlogo stojim (čeprav, seveda, mi je pomembno tudi to). Tisto, kar sem si res želela, je bilo, da bi se, ko zastor pade, kresala različna mnenja. In res so se! Eni so bili prepričani, da je baronica žrtev, drugi, da je manipulantka. Moč ... Če govorim o sebi ... Morda delujem močna, za nekatere stvari tudi sem. Ampak življenje mi kaže, da sem manj močna, kot mislim. A v tem sem si všeč. Starejši ko si, vedno zanimiveje je živeti. Rajši se imam v tem obdobju kot takrat, ko sem bila bolj prepričana v stvari okoli sebe. Drugače je. Ne vem, danes je tako, drugo leto bo morda povsem drugače.

Leta 1995 ste igrali v filmu Carmen, filmu, ki je Natašo Barbaro Gračner pravzaprav pripeljal skoraj v vsako slovensko gospodinjstvo. Ko ste ga gledali nekaj let kasneje doma, ste, tako sem nekje prebrala, skoraj bruhnili.

Res je, nisem se mogla gledati ...

Zakaj? Seveda ste danes drugačni, a nam ste se zdeli tudi takrat prepričljivi.

Ko sem prvič po dolgem času spet gledala film, si nisem verjela niti tega, da imam temne lase. Grozno. Potem pa sem čez nekaj časa spet videla odlomke iz filma in si mislila, da morda moja vloga niti ni tako grozna. Očitno je od mojega trenutnega stanja odvisno, kako vidim sebe, svet ... Zato je to potovanje, ki se mu reče življenje, tako zanimivo. Ker smo neulovljivi, vedno drugačni. Je pa dejstvo, da se zelo nerada gledam, tako na filmu kot na posnetkih gledaliških predstav.

V Mladinskem gledališču sem davnega leta igrala gospodično Julijo. Predstava je bila zelo uspešna, prinesla mi je več filmskih vlog, veliko ljudi me je pohvalilo in tudi sama sem se na odru dobro počutila. Takrat, davnega leta (smeh). Potem sem odšla v Dramo in čez nekaj let so želeli, da predstavo obnovimo. Dobila sem posnetek, se razkomotila na kavču – in od groze onemela. Kako za božjo voljo sem lahko bila sploh komu všeč? Pa ne gre za nikakršno lažno skromnost, da ne bo pomote. Prisežem! Vidim same napake. Tako je to.

Si je dandanes težko biti zvest? Ali od vas zasebno pričakujejo enako velikopoteznost, kot jo odigrate na odru? Ali drugače: kakšen je človek, ki je na odru mogočen?

To naše življenje nas vedno bolj prehiteva. Občutek imam, da blaznimo, sploh se ne ustavimo več, da bi videli, kje in kdo pravzaprav smo. Saj se neprestano spreminjamo, torej bi se morali tudi neprestano na novo spoznavati? Ampak to bi bil v tem času luksuz, ne? Očitno nas bo vodil samo še preživetveni gon, za kaj drugega ne bomo imeli ne časa ne volje. In to je srhljivo. Če nam vzamejo kulturo in umetnost, potem lahko samo še vegetiramo. Postali bomo roboti, naše notranje življenje bo umrlo, sivi in upehani bomo zrli drug drugemu v mrtve oči.

Kako za božjo voljo tega ne vidijo?! Zvest si si lahko samo takrat, ko stojiš za nekom ali nečim, to braniš in ne daš. To ljubiš. In če ljubiš samega sebe, si lahko samemu sebi zvest.

Hvala za kompliment, mogočnost na odru je pa predvsem tudi obrtno znanje, ki ga današnja mlada generacija pod krinko moderne igre kar malo zanemarja. Seveda je osebna prezenca še kako potrebna, a kako jo podaš občinstvu, je zmes talenta in obrti. Včasih se res zgodi, da kdo reče, da sem prav gotovo takšna kot lik, ki ga igram, a to jemljem zgolj kot pohvalo. Drugače pa smo igralci prijetni in preprosti, no, ne čisto preprosti ljudje (smeh). Vsekakor smo dokaj običajni posamezniki, ki se za nekaj ur prelevimo v drugo osebo in odidemo domov spraznit pralni stroj in pospravljat za otrokom.

V filmu Polnoč v Parizu se glavnemu liku uspe vsako noč preseliti v 20. leta prejšnjega stoletja, za katera ugotovi, da mu dajejo prepotrebni ustvarjalni navdih. Tam se kakopak zaljubi, a tudi njej je lepše v drugem času, zbeži v La Belle Époque. Ne glede na to, v katerem obdobju torej živiš, vedno je preteklost tista, ki je očarljivejša od sedanjosti. Ko menjate vloge, ne menjate samo osebnosti, temveč tudi čas. Kateri bi vas še prav posebno mikal?

Če bi lahko, bi snemala filme iz konca 18. stoletja. Bila bi katerakoli ženska iz božanskih romanov Jane Austen. In bi se prav rada zapletla in mučila s kakšnim gospodom Darcyjem (smeh).

Kajti pri Austenovi tako zelo dolgo traja, preden zamisel obrodi sadove. Predlagam, da takoj nehamo uporabljati moderno tehnologijo in začnemo pisati pisma na roko.

Hja, pobožne želje, a ne? Ne maram facebooka. Ne razumem, kako je lahko tvoj prijatelj nekdo, ki ga ne poznaš. Ne maram politike, vedno manj gledam televizijo in berem časopise. Postajam povsem neizobraženo bitje, ker vidim, da pot, po kateri gremo, lahko načne tudi mojo moč in svetlobo. In zavedanje, da bomo počasi bili bitko zgolj za golo preživetje, je strašljivo. Zato je umetnost v tem času nadvse potrebna! In ne razumem, kako oblast tega ne uvidi?! Ravno zdaj nas je treba še toliko bolj negovati od znotraj, da bomo preživeli na zunaj. Umetnost hrani in varuje pred obupom!

Zvečer si boste nadeli lepo bleščečo obleko, dali nase lasuljo, v lase perje. Vloga človeka gotovo ponese iz vsakdanjika.

Ja, imam ta privilegij. Izbrala sem naporen poklic, ki pa me zadovoljuje, in upam, da tudi jaz z njim zadovoljujem druge.