Zaslišani otroci cvetne nedelje niso pozabili

Zrasli ste v družini, kjer je bilo sedem otrok, osmi je žal umrl, star eno leto. Kako ste doma praznovali veliko noč?

Za veliko noč se je v hiši in okoli nje veliko urejalo, pospravljalo in čistilo. Pričakovali smo, da bomo dobili kaj novega, na primer čevlje ali hlače. V posebnem spominu mi je ostala velika noč leta 1959. Še v postnem času me je mama poslala h krojaču, da bom za veliko noč dobil kratke platnene hlače. Žal pa se je zgodilo, da sem po nerodnosti zamudil jutranjo procesijo, ki se je začela takrat že ob 5. uri. Kot ministrant sem prišel prepozno.

Verni smo bili drugorazredni. Mnogi so se morali skrivati pred oblastjo. Ljudje na vodilnih položajih so bili v stiski, ker so se bali za službe in šikaniranja. Poznal sem ljudi, ki so velikonočno procesijo opazovali doma skozi okno za zaveso in jokali, ker ob tako velikem dogodku niso mogli biti zraven.

Enako ob božiču, verjetno?

Ob božiču je bilo podobno. Doma so postavljali jaslice, k polnočnici pa si mnogi niso upali. Takrat božič še ni bil dela prost dan. Tudi v šolo je bilo treba iti. Nekateri so si sicer vzeli dopust, otrokom so pogumni in normalni starši napisali opravičilo za odsotnost v šoli. Skratka – če si hotel uresničevati vero, se je bilo treba izpostaviti. To je bilo mnogo bolj pristno krščanstvo kakor danes v tem liberalnem preobilju. Naša družina je bila tudi ob drugih dogodkih vključena v konkretno cerkveno življenje. Starši so bili cerkveni pevci, dva brata sva bila ministranta, eden ob bratov se je ukvarjal z glasbo, tudi sestre so bile vključene v različne dejavnosti.

Kaj je bilo v zvezi z veliko nočjo značilno za tisto obdobje?

V Mengšu so bile znane velikonočne procesije. Ob pol petih zjutraj so zapeli zvonovi in pritrkavali tja do petih, ko so se začele zgrinjati množice, ki so oblikovale povorko. Tega v takem obsegu nisem videl nikoli več in nikjer v Sloveniji. Ljudje so prišli iz Loke, Topola, Velikega in Malega Mengša in od drugod. Za praznike so se vračali tudi sezonski in zdomski delavci iz tujine. Vsak zaselek je imel svojo posebno bandero; nosilo jo je pet nosačev, in sicer fantje, ki so tisto leto odšli k vojakom. Nosili so jo tako, da je zastava lepo plapolala. To je bilo častno opravilo. Med seboj so tekmovali, kdo jo bo lepše zibal.

Zdi se, da je velika noč vseeno veliko manj trgovsko obarvana kot božič. Kaj menite o tem?

Božič je postal idiličen družinski praznik. Družina si vzame čas in je veliko skupaj. Žal pa se v tem lepem in čustvenem razpoloženju izgubi glavno in zelo pomembno sporočilo. Bog iz svoje večnosti, iz nepredstavljivega pride v človeško revščino, življenje. Bog je pri vseh drugih verstvih nedostopen in nedosegljiv, je torej daleč. Krščanski Bog Jezus Kristus pa pride k čisto vsakemu človeku. Že 25. marec je dan spočetja Boga v Marijinem telesu in spočetje je začetek bivanja. Zato moramo praznik oznanjenja, torej 25. marec, povezati s 25. decembrom, ki je čas nosečnosti, podobe zemeljskega življenja. Naše bivanje na Zemlji traja od spočetja do smrti, je čas nosečnosti, rojstvo pa je smrt za večno življenje.

Pri veliki noči idiličnosti ni, tukaj je le kruto življenje, ki pomeni negostoljubnost do Boga, ki je prišel na svet, nerazumevanje, celo sovraštvo in zavist. Tukaj to dramo doživljamo ob Kristusu, ki mora trpeti in umreti; doživljamo vso bedo in težo človeškega zemeljskega življenja v času nosečnosti. Bog si upa trpeti in umreti najbolj sramotne smrti. Zakaj jo izbere? Zato, da pokaže, da je on ljubezen. Bojim se, da bistva v velikonočnem dogodku brez udeležbe pri sobotni velikonočni vigiliji ni tako lahko prepoznati.

Kaj to pomeni?

Pri vigiliji se pravzaprav prehodi celotna pot zgodovine odrešenja judovskega naroda od suženjstva v Egiptu, od Mojzesa pa vse do Kristusa – to je 1700 let dolgo obdobje. Ta zgodovinski čas opisujejo knjige Svetega pisma, ki jih beremo na vigilijo. Ob Kristusu ugotavljamo, da so na tem svetu navzoče tema, zloba in hudobija, ampak Bog prihaja zato, da to osvetli, omehča, prevzame nase in spremeni v človekovo rešitev. Zato je velikonočni dogodek odrešenjski.

Službovali ste na Jesenicah, v Stari Loki, Dolnjem Logatcu, Domžalah in zdaj v Ljubljani. Kako so se ljudje odzivali na velikonočne praznike?

V Logatcu sem deloval 20 let, 10 let pred osamosvojitvijo in 10 let po njej. Bil sem mlad župnik, star 30 let. Vedno sem bil pogumen. Iskal sem nove oblike pastoralnega življenja. Mladim sem želel utrditi zavest, da je biti veren nekaj najbolj potrebnega v človeškem življenju. Pri tem sem pogosto naletel na velike težave. Spominjam se leta 1986. Za cvetno nedeljo sem otroke želel navdušiti za pripadnost Kristusu. Predlagal sem jim, naj poleg butaric izdelajo še razne napise, transparente, podobe jagnjeta, Jezusa na osličku; teh je bilo potem na procesiji za cvetno nedeljo zelo veliko. Ko je šla procesija po Dolnjem Logatcu, je bil to za drugače misleče tako šokanten dogodek, da so v sredo v šolo poslali policijo, ki je otroke zasliševala, kdo in zakaj jim je naročil izdelavo napisov in transparentov. Zaradi tega so me povabili k sodniku za prekrške, kamor sem šel z veseljem. Toda ti otroci te cvetne nedelje žal niso nikoli pozabili. Za vse življenje so si zapomnili, kaj pomenita brezumni komunizem in totalitarizem.

Kaj pa v Trnovem, tipično mestnem območju?

V Trnovem procesij ni bilo od leta 1950 do leta 2004, saj so bile v letih socialistične okupacije prepovedane ali ovirane. Danes so procesije tudi v Ljubljani normalen kulturni dogodek, ki bogati življenje. Naj ob njem vsem voščim blagoslovljene, vesele in upanja polne velikonočne praznike. Takšni pa bodo, če jih bomo preživljali s skromnim, preprostim in hvaležnim srcem.