V zimskih nočeh, ko se morje umiri in mraz stisne ciplje v gosto jato, ki se giblje blizu obale, je bil Piranski zaliv stoletja prizorišče enega največjih ribiških dogodkov na severnem Jadranu. Organiziran izlov cipljev – ševolov, kot jim pravijo ribiči – ni bil le ribolov, temveč skupnostni obred, praznik dela, znanja in potrpežljivosti. Pred desetletji so jih ujeli tudi po 100 ton ali za kar 10 vagonov, v povprečju od 40 do 50 ton. Zadnja leta pa se ob tej tradiciji vse pogosteje postavlja vprašanje: bo sploh še preživela? Organiziranega zimskega izlova cipljev je vse manj, včasih tako rekoč nič.
Nekoč so veliko mrežo s ciplji vlekli na obalo. FOTO: Rado Čok
Opazovali jato
O tem in zgodovini tega organiziranega ribolova piranskih ribičev smo se pogovarjali z raziskovalcem ribištva in ribiške dediščine severnega Jadrana, Pirančanom Vinkom Oblakom, ki pravi: »Najstarejši znani pisni vir o ribolovu, kjer se omenja piranski ribolovni rezervat oziroma sečoveljsko lovišče rib, najdemo v listinah, ki jih hranijo v piranskem arhivu in so iz leta 1173. Potrjujejo, da začetki organiziranega ribolova in tudi lova na ciplje tam segajo že tisoč let nazaj.« Še na začetku prejšnjega stoletja so za lov cipljev uporabljali 1000 metrov in več dolgo mrežo, imenovano trata. Ko so jo na kopnem sušili in krpali oziroma pripravljali za lovljenje rib, se je raztegnjena vila vzdolž celotne Punte.
Vinko Oblak: »Najstarejši znani pisni vir v piranskem arhivu, kjer se omenja piranski ribolovni rezervat, je iz leta 1173.« FOTO: Janez Mužič
Rezervat je stoletja pripadal Piranu in njegovim ribičem, ki so natančno vedeli, zakaj mora imeti morje svoj red in mir. Številke iz prejšnjega stoletja so danes skoraj nepredstavljive: leta 1912 so iz morja potegnili okoli 80 ton cipljev, leta 1947 celo 130 ton, še leta 1964 93 ton. To so bile količine, ki so mesto in ne samo njega hranile in povezovale. Stari Pirančani še pomnijo, da so jato opazovali z obale, s pomolov in drugih višjih mest. Ko je bil trenutek pravi, so z več sto metri dolgo mrežo trato obkrožili ribo, najraje pri portoroških skladiščih soli. Ribe so z lopatami metali na tovornjake, ulice pa so zadišale po pečenih cipljih. Takrat je bil izlov praznik – za ribiče in za mesto.
Iz časov, ko so ulov šteli z vagoni. FOTO: Rado Čok
Nimajo miru
Tehnike lova so se z desetletji občutno spremenile. Nekoč so mreže na obalo vlekli cel dan ali dva, danes pa lov poteka ponoči, s pomočjo sonarjev, t. i. fish finderjev, močnih luči in krožnih mrež plivaric. Tradicionalna trata je izginila, nadomestile so jo stoječe mreže (pošte) in zaporne plavarice, ki z jato naredijo t. i. kalado – obroč, ki se počasi zapira. Toda tehnologija ni prinesla večjega ulova. Prav nasprotno. V zadnjih dveh desetletjih so količine drastično upadle. Leta 1998 so ujeli 20 ton cipljev, leta 2003 22 ton, leta 2008 le še okoli osem. Zadnja leta se ulovi merijo v nekaj tonah ali celo kilogramih, nemalokrat pa cipljev sploh ne najdejo.
Ribe se zadržujejo prav tam, kjer ribiči ne morejo ali ne smejo loviti.
Ribiči soglasno opozarjajo, da Piranski zaliv ni več to, kar je bil. Ribolovni rezervat je danes prepreden s školjčišči, ribogojnimi bazeni, marinskim prometom in drugo dejavnostjo. Ribe se zadržujejo prav tam, kjer ribiči ne morejo ali ne smejo loviti. Če se jata premakne le za sto metrov, je ves trud zaman. »To ni več rezervat,« pravijo ribiči. »Po eni strani nam dovolijo izlov, po drugi pa nam prepovedujejo gibanje blizu gojišč. Ministrstvi za kmetijstvo in okolje bi se morali uskladiti,« opozarjajo. Ribe nimajo več miru, jate so nemirne, plašne in manjše. Nekdaj so se zadrževale ob obali, danes se umikajo proti sredini zaliva ali drugam – tudi v hrvaško Istro, kjer je ulov ponekod še vedno obilen.
Eden zadnjih večjih ulovov je bil leta 2009. FOTO: Janez Mužič
Organiziran izlov zimskih jat cipljev (Liza aurata) in drugih vrst pridnenih rib, ki se z njimi pojavljajo istočasno, lahko poteka le med 1. decembrom in 31. marcem, največ trikrat na ciplje in dvakrat na spremljajoče bele ribe. Vsako sezono se morajo ribiči prijaviti, počakati na odločbe ministrstva, izvoliti vodjo izlova, poskrbeti za opremo in voditi obsežno administracijo. Vodja mora usklajevati delo, obveščati inšpektorat, poročati o ulovu in celo oddajati vzorce rib. Ni presenetljivo, da se želi vse manj ribičev izpostaviti. Dolgoletni vodje opozarjajo na pomanjkanje discipline, na ribiče, ki se drugače redko pojavijo na morju, a se prijavijo za zimski izlov. Predlogi, da bi sodelovali le tisti z dokazano prisotnostjo na morju, niso bili sprejeti.
Pozimi post
Ciplji imajo v ljudskem izročilu sloves umazanih rib. Vendar so ribiči, s katerimi smo se pogovarjali, pojasnili, da se ciplji v zimskem obdobju postijo, zaradi česar njihovo meso postane čisto. Ker se ne prehranjujejo, se izčistijo in imajo čvrsto, okusno meso. Gurmani pravijo, da so takrat boljši od bolj čislanih in dražjih rib. Najboljši so preprosto pečeni na žaru, le posoljeni, lahko pa tudi z oljčnim oljem, rožmarinom, česnom, vinom ali v pečici s krompirjem.
Imajo sloves umazanih rib, a se pozimi prečistijo. FOTO: E-morje
To sezono se je izlov tako kot zadnja leta začel z upanjem, da bo morje mirno, da se bo dovolj shladilo in da se bo jata spet stisnila. A tudi tokrat je tu vprašanje, ali bo sploh mogoče še kaj ujeti. Ko mreže ostanejo prazne, ob razočaranjih ostanejo le spomini na preživete hladne noči sredi zaliva, na šumenje rib ob izvleku mrež in na čase, ko se je ob dobrem potegu mreže zbralo celo mesto.
Pozimi ujetega ciplja imajo gurmani raje od kulinarično najbolj zvenečih rib. FOTO: Vojko Rotar
Tradicionalni izlov cipljev v Piranskem zalivu zaradi prizadevanj ribičev, da se odpravijo na organiziran izlov, še ni izumrl. A brez jasne vizije, brez miru v rezervatu, brez spoštovanja znanja in resnici na ljubo tudi zaradi muhaste in spreminjajoče se narave bo morda ostal le še zgodba v arhivih – in v spominih tistih, ki še vedo, kako je Piran nekoč dišal po pečenih cipljih. Če Piran izgubi ciplje, pa ne izgubi le ribe – izgubi del svoje identitete.
