Zdravniška napaka mu je vzela oko?!

LJUBLJANA – Če zaradi izvida, ki je kazal, da je vse v redu, ne bi izgubili teh osmih mesecev, bi lahko v miru iskali rešitev in bi danes morda imel na desnem očesu med 30- do 50-odstotni vid, je zdravstvene posledice, kot je prepričan, zaradi zdravniške napake strnil Borut Štrakl. »Ampak te opcije nimam več,« je dodal.

Štrakl je skupaj z ženo Romano Bezjak Štrakl proti ljubljanskemu radiološkemu diagnostičnemu centru Medilab vložil odškodninsko tožbo zaradi napake v izvidu preiskave in posledično zamude pri zdravljenju tumorja in posledično izgube očesa. Od Medilaba in zavarovalnice, pri kateri ima ta sklenjeno zavarovanje, prvi zahteva 49.300 evrov odškodnine, njegova žena pa zaradi pretrpljenih bolečin zaradi partnerjeve težke invalidnosti 4500 evrov.

»Ves čas so prisotni bolečine, strah, jeza in nemoč,« je včeraj na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča razlagala Bezjak Štraklova in dodala, da so zaupali tamkajšnjemu radiologu, zato je občutek nemoči ob vprašanjih »zakaj nismo ukrepali«, še toliko večji. Njen mož je pred tem na kratko razložil, kako se je sploh začelo. Leta 2011 je opazil, da se mu je na desnem očesu začela pojavljati sivina, ki je ovirala vid. Odpravil se je na ljubljansko nevrološko kliniko, kjer se je začel zdraviti zaradi suma optičnega nevritisa desnega živca oziroma suma na multiplo sklerozo. Stanje na Štraklovem očesu se medtem ni bistveno izboljšalo, zato se je po končani terapiji maja 2012 odpravil v Medilab na magnetno resonanco (MRI). Ta pa nepravilnosti ni zaznala oziroma, kot je radiolog zapisal v izvidu, na posnetkih ni mogoče najti sprememb, ki bi bile značilne za multiplo sklerozo. Poleg tega pa ni ugotovil posebnosti v orbitah oziroma očesnih jamicah. S takšnim izvidom se je nato mesec dni pozneje odpravil na kontrolo na nevrološko kliniko, kjer mu je zdravnica predlagala le klinično spremljanje in ponovitev MRI čez eno leto.

Mesec po preiskavi začel pešati vid

»Junija 2012 se mi je začel slabšati vid,« se spominja Štrakl in dodaja, da je šel na pregled še enkrat oktobra tistega leta, ko je imel »oko že izbočeno«. Vid se mu je že močno poslabšal, očesni zdravnik pa je ugotovil sum na tumor optičnega živca. Januarja naslednje leto je v ljubljanskem kliničnem centru sledila druga preiskava MRI in ta je pokazala precej drugačno sliko kot tista iz maja 2012 – potrdila je gliom optičnega živca.

Še več: primerjava prvega in drugega izvida na nevrološki kliniki je razkrila, da je bila že na sliki iz maja 2012 vidna močna zadebelitev živca. Zaradi šokantne ugotovitve, ki jo je potrjevala »totalna izguba vida v hitrem času«, so zdravniki takoj začeli iskati možne rešitve, a zaradi hitro napredujočega in razširjenega tumorja časa niso imeli več veliko. Že naslednji mesec so morali Štrakla operirati in mu odstraniti celotni živec in zrklo.

»Ko smo izvedeli za diagnozo, sem imel strah pred izgubo vida. Poleg tega je bil prisoten strah pred prvo operacijo in to se je nadaljevalo z nervozo doma in v službi,« razlaga Štrakl in opisuje, kako je bilo njegovo oko izbuljeno »kot balon« in da je, ker je stalno pritiskalo navzven, občutil velike bolečine in posledično glavobol. Bolečine so trajale od junija 2012 in so se počasi stopnjevale do oktobra, ko so bile, kot se spominja, že močne, nato je bilo iz meseca v mesec vse huje. »December je bil neznosen,« je povedal. Čeprav so tumor odstranili, so nadaljnje histološke preiskave pokazale tudi na takšne tumorske spremembe, da mu grozi popolna izguba vida še na levem očesu. Pravi, da je zato pri njem ves čas prisoten strah, saj ne ve, kdaj se bodo začele pojavljati podobne težave še na levem očesu. »Zamudil sem rok popolne ozdravitve,« je prepričan.

Zaradi izgube desnega očesa je ob globinski vid, zaradi česar se mu je poslabšala tudi kakovost življenja. Med drugim se ne more več ukvarjati s športom, prav tako ne more več »spajkovati elektronskih delčkov«, kar je včasih zelo rad počel. Težave ima ponoči, ko težje opazi določene predmete oziroma kot je povedal, se včasih zaleti v posteljo. »Vsepovsod moram paziti, da se ne poškodujem,« še pravi in dodaja, da se mu je pred dnevi zgodilo ravno to. Ker nima več globinskega vida, težje parkira avtomobil.

Medilab odgovornost zvrača na druge

Njun pooblaščenec David Sluga je v uvodnem delu sojenja v odgovoru na pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo zastopa odvetnik Anton Pregelj, opozoril, da priloženi zdravstveni članek ni ustrezen, saj gre za različni bolezni. »Ob tem, ko gre pri tožniku za maligno tvorbo, iz članka izhaja opis benigne tvorbe,« pravi Sluga in nadaljuje, da tudi ne drži, da pri tožniku ni bilo potrebno takšno zdravljenje, »kot ga tožena stranka imenuje 'radikalen poseg'«. »Ali tožena stranka trdi, da je druga zdravstvena ustanova tožniku povzročila škodo?« je vprašal in sklenil, da se je zaradi zamude pri njegovi stranki »bistveno poslabšala prognoza njegovega zdravljenja«.

Medilab sicer odgovornost za krivdo za sedanje stanje bolnika zavrača, čeprav napake pri izvidu ne zanika. Ko so namreč ugotovili, da so jo storili, so dejanje obžalovali in se opravičili pacientu. Medilabov zdravnik je Štraklovi ženi po telefonu pojasnil, da je zamenjal slike. Napaka po njihovem mnenju ni bila storjena pri pregledu, ampak pri izpisu izvida, zato poskuša Medilab prevaliti odgovornost na nevrologinjo kliničnega centra, pri kateri je Štrakl opravil kontrolni pregled mesec po sporni magnetni resonanci. Po prepričanju zasebnega diagnostičnega centra so vse posledice, ki jih ima Ljubljančan, nastale zaradi operacije, in bi bilo najprej treba ugotoviti, ali je bila odločitev za poseg v kliničnem centru napačna in prenagljena. Sami bi bili lahko odgovorni za nevšečnosti v času od junija 2012, ko je bil Štrakl na kontrolnem pregledu, do odprave napake oziroma za izgubo časa, potrebnega, da se je ugotovila napaka. Po njihovem prepričanju zakonca niti nista dokazala, da je napačni izpis izvida povzročil takšno spremembo v stanju bolezni.

Sojenje je zaradi določitve sodnih izvedencev medicinske stroke, ki pa naj jih sodišče, kot je predlagal Pregelj, določi iz mariborske in ne ljubljanske medicinske fakultete, saj je po njegovem mnenju treba upoštevati, da so zdravniki iz UKC Ljubljana tudi profesorji na ljubljanski fakulteti, prestavljeno za nedoločen čas.