Zdržal bo, kolikor bo lahko, potem se bo obesil

JESENICE – Stare jeseniške železarne ni več, nekoč družbena lastnina je na tak ali drugačen način dobila lastnike z imeni in priimki. Samski dom na Ruparjevi 5 je prešel iz rok železarne na Stanovanjski sklad RS, ta pa ga je na dražbi prodal avstrijski banki, ki ga je z letošnjim prvim dnem dala v lizing najem zasebniku Besimu Bytyqiju, lastniku podjetja B&B invest, d. o. o. »Najemnina se je za sobo, kjer prebivata dva, povišala s prejšnjih 116 evrov na 140 evrov po osebi. Sobi, v kateri prebiva le en stanovalec, taka je moja, se je najemnina povišala s 168 evrov na 230. Zdaj razumete, zakaj lahko jem samo enkrat na dan,« pravi dolgoletni prebivalec samskega doma Janez Unetič. Njegov kolega Sejad Oraščanin, v samskih domovih živi od leta 1978 in skrbi še za družino v rodni Bosni, nam je zaupal, da mu je Unetič pred kratkim dejal, da bo zdržal, kolikor bo le mogel, potem pa se bo preprosto obesil in končal svojo bedo. »Mnogi od nas nimamo kam, zaradi revščine, ki nas pesti, pa ne bomo zmogli plačevati povišane najemnine. Obupani smo, saj si nihče niti ne upa novemu lastniku povedati za težave, saj nas lahko vrže na cesto.« 
V domu so nam povedali, da jih poleg povišanja stanarine in negotovosti pesti še zapiranje ogrevanja novega lastnika od 22. ure do šestih zjutraj in še dopoldne. »Če je že povišal najemnino, naj pusti vsaj ogrevanje, tako se vendar ne da živeti,« pove Oraščanin in doda, da so z lastnikom imeli sestanek, a se mu ni dalo ničesar dopovedati: »Sam nove najemne pogodbe še nisem podpisal, eni namreč trdijo, da je v veljavi še stara in je novi lastnik ne more zamenjati s svojo, ampak se bojim, da bom v tem primeru ostal nekega dne pred vrati svojega 21 kvadratov velikega bivališča.« Strah se je naselil tudi pri drugih stanovalcih samskega doma. Od 78 bivalnih enot v štirinadstropni zgradbi jih je polnih 67.

»Nisem se nadejal, da bom trčil v take težave,« pa nam je v svoji pisarni zaupal lastnik samskega doma Bytyqi. »Vedel sem, da bo treba v stavbo, ki je bila slabo vzdrževana, vložiti nekaj dela in sredstev, a se izziva nisem ustrašil. Toda računi so se začeli kopičiti.« Samo stroški za ogrevanje in elektriko v januarju znašajo skoraj 8000 evrov. »Nihče me ne bo vprašal za razloge, če ne bom poravnal stroškov in lizinga, ob nepremičnino bom in še ob svojo lastno hišo, saj sem zaradi kredita za samski dom na hišo vzel hipoteko.« Ko ga seznanimo z negodovanjem zaradi ogrevanja, Bytyqi pove: »Saj nisem neumen, prvih štirinajst dni sem bil okoli stavbe in dnevno naštel odprtih čez trideset oken po sobah. Če bi jih zeblo, ne bi imeli odprtih.« Kaj pa pravi o povišanju najemnine? »Ker so se stroški dvignili, sem jo moral dvigniti. Pa saj nisem jaz neka socialna ustanova. Poglejte, skrbim za svojo družino, imam tri otroke, hkrati skrbim za štiri otroke in ženo pokojnega brata, na hiši imam hipoteko, delam vsak dan, lani nisem šel niti za en dan na dopust. Če ne plačam elektrike, ne plačam telefona, mi to izklopijo, kajne?« 
Lastnik objekta, ki pravi, da je to njegova investicija na daljši rok, trdi: »Daleč od tega, da bi hotel stanovalce vreči na cesto, ravno nasprotno, v mojem interesu je, da se zgradba uredi, da postane dostojna za življenje vseh, ki so tam in morda nove podnajemnike, in pa seveda, da zaradi investicije, v katero sem šel, sam ne bom imel težav. Sam skrbim za svoje najbližje. Tem, ki so se znašli v stiski, pa mora pomagati socialna služba, ne pa Besim.«


V petek zvečer se je sestal s prebivalci bloka in predstavniki dveh sindikatov, katerega člani živijo v tej stavbi. Predstavnica sindikata KNSS Milena Koselj Šmit je trdila, da so nove pogodbe nične, po uri žolčne debate na stopnišču pa so se dogovorili, da Bytyqi do konca leta 2012 ne bo zviševal najemnine. Stanovalci, ljudje z roba, potrebujejo pomoč zdaj in takoj, a ne od lastnika nepremičnine, to je vendar jasno. 
Jeseniška socialna bomba na Ruparjevi 5 tiktaka. Ali jo bo slišal kdo od odgovornih za reševanje socialnih stisk na dobro plačanih državnih stolčkih, predvsem tistih na Centru za socialno delo Jesenice, ki je oddaljen le 200 metrov od samskega doma?

Ena banana na dan

Sredi poletja 1962 je na Jesenice iz svoje rodne Dolenjske prispel danes 72-letni Janez Unetič: »Dobil sem delo v železarni, v žebljarni, kjer sem delal trideset let, šest let sem bil nato na čakanju, končno pa so me upokojili.« Nastanil se je v samskem domu, takratna železarna jih je v mestu imela sedem, zamenjal je tri sobe za samce v treh različnih stavbah in leta 1977 prišel v sobico številka 109 novega samskega doma na Ruparjevi 5, kjer je še danes. Za vsa delovna železarska leta prejema natančno 403 evre pokojnine. Že deveto leto živi z nameščeno vrečko za odvajanje blata. Hudo je bolan in drugače ne gre. »Ko plačam stanarino, mi ostane toliko, da lahko na dan pojem ali banano, jabolko in kruh ali pa salamo in kruh, mogoče kdaj še kakšno kumarico. Ampak jem samo enkrat na dan, za več nimam,« pove in doda, da v sobi nima niti hladilnika niti televizije, ne štedilnika. Ne more nikamor, za dom starostnikov nima sredstev, tudi čakalne vrste so predolge, v domači kraj pa ne more več: »Leta 1963 me je brat za delež na kmetiji izplačal in tam nimam kaj iskati.« Nato izvemo še za en kamenček v mozaiku njegove žalostne življenjske zgodbe: Unetič je denar za izplačan delež na kmetiji leta 1963 položil na račun, varčeval in ga dvignil leta 1985. Takrat je po nekdaj skupni državi divjala hiperinflacija: »S tem denarjem sem si lahko kupil le še obleko, nič več.«