Že ena pobrana smet naredi veliko dobrega

Na svoji poti je Judži Mijata marsikdaj zaradi smoga in onesnaženosti videl komaj meter predse in to ga je še bolj motiviralo, da nadaljuje življenjsko misijo. Pot ga je vodila skozi nekdanja z vojnami posejana območja in tudi predele, kjer se premalo posvečajo varstvu okolja in skrbi za soljudi. Za Kitajsko so se zvrstila še prehojena ozemlja Japonske, Koreje, Vietnama, Kambodže, Tajske, Sirije, Turčije, Bolgarije, Srbije in Hrvaške, kjer je pustil svoj pečat. Znak, da dela dobra dela in da hodi pravo pot, mu je pokazala izkušnja v Vietnamu. Tamkajšnjim ljudem je pomagal obdelovati zemljo, pomagal je v sirotišnicah, kjer je skrbel za otroke. V vsaki vasi je pustil del sebe. »Ko sem na poti med hojo zbolel, sem izgubil zavest in nepremično obležal v obcestnem jarku. Takrat so me vaščani, ki sem jih obiskal, začeli iskati, ker se nisem pojavil na naslednji destinaciji, saj so me spremljali prek medijev. Našli so me negibnega, prepeljali v svojo vas in skrbeli zame do ozdravitve,« se Judži spominja izkušnje. Zaradi revščine in življenja v pomanjkanju dobrin in zdravil mu je bilo še toliko težje vzeti ponujeno roko pomoči. To je bil tudi prelomen trenutek v njegovem življenju, saj se je odločil, da bo hodil in delil svoje modrosti, dokler mu bodo dopuščale noge. In tako je na poti v London, naslednje prizorišče olimpijskih iger, obiskal tudi Slovenijo.

Odprta dlan in dobra dela

V sklopu svojega poslanstva bo predaval na različnih izobraževalnih ustanovah, med drugim pa pravi, da vedno poskuša vzpostaviti pristen stik z lokalnimi prebivalci. Predvsem mlajši so dovzetnejši za njegove modrosti. Pravi, da je za lepšo prihodnost treba širiti misli o dobrem in miru. »S stisnjeno pestjo se ne moreš rokovati in zato je treba ljudi vedno sprejeti z odprtimi dlanmi. Sklepam prijateljstva. Zame je velik uspeh, če uspem o lepši prihodnosti prepričati samo enega človeka. Prihodnost si krojimo sami, veliko je črnogledosti in kozarec je za večino na pol prazen,« o miselnosti ljudi na svoji poti pove Judži in doda: »Vedeti moramo, da bomo svet zapustili našim otrokom, zato lahko že eno dobro delo, eno posajeno drevo, ena pobrana smet naredi veliko dobrega. Mala dobra dela posameznikov se na koncu seštejejo in vidimo, da smo naredili veliko.« Stik z naravo mora biti pristen. Sajenje dreves na njegovem popotovanju pa je simbol življenja in sožitja z naravo, ker če ne bi bilo dreves, ne bi bilo življenja. Do zdaj jih je zasadil že nekaj čez 30.000.

Spoznal je Franceta Prešerna

Za zeleno Slovenijo je povedal, da smo prebivalci zelo odprti in prijazni, sprejeli pa smo ga odprtih rok. Sklenil je že mnogo prijateljstev. Že po dnevu bivanja v prestolnici se je spoznal z okolico in takoj je vedel, kdo je France Prešeren in kje je Tromostovje. Njegova pot se bo nadaljevala v Italiji, nekaj težav pričakuje le v nadaljevanju, pri prečkanju prelaza na poti v Švico, kjer je tudi sedež olimpijskega komiteja. Potem pa spet peš v Francijo in London, kamor bo prispel na ceremonijo ob odprtju olimpijskih iger, ki naj bi bile tokrat še bolj okoljsko naravnane. Svojega vzornika, ki je posadil več kot 11 milijonov dreves in je po svetu hodil dolgih 20 let, bo morda presegel, saj bo nadaljeval dobra dela. »Moja pot se takrat ne bo končala. Toliko je še držav in celin, kjer bi rad pustil svoj odtis, zato je naslednja postaja verjetno Afrika,« načrte razkrije 29-letni Judži, ki se je nasmejan vedno pripravljen pogovoriti z vsakim, ki ga pocuka za rokav.