Žetev so sklenili z ljudsko pesmijo in poklonom trdemu delu naših prednikov (FOTO)

Žetev in spravilo krušnega žita sta poleg kolin in trgatve gotovo največji družinski praznik na podeželju. Še ne tako davno je bilo pšenično klasje zlato, saj je dobra žetev pomenila preživetje družine. Veliko zadovoljstvo je bilo, če je bilo dovolj zrnja za mlin in dovolj semena za naslednjo setev. Kruh je v marsikateri družini zato še vedno velika vrednota, še zlasti ob zadnjih krizah in podražitvah.

Pri nas so se po zares garaškem delu znali kmetje po žetvi tudi poveseliti. Da pa ne bi stara kmečka opravila utonila kar takole v pozabo, poskrbijo številna društva na našem podeželju, ki pripravljajo najrazličnejše etnološko obarvane prireditve, s katerimi poskušajo ohranjati stare običaje. Takšen običaj sta tudi žetev s srpom in koso ter pospravljanje krušnega žita s polja v kaščo, s čimer prenašajo tradicijo na mlajše generacije in rodove.

Prav zaradi tega Društvo podeželskih žena in deklet Gornja Radgona, ki uspešno deluje že več kot pol stoletja, s podporo Kmetijske zadruge Radgona, Kmetijsko svetovalne službe pri KGZ Murska Sobota, prav vsako leto v Spodnji Ščavnici pripravi praznik žetve, na katerem prikažejo žetev s srpom in ročno koso, zatem pa se še malo podružijo in poveselijo. Že 44. praznik žetve je potrdil, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil vsekakor dobrodošlo.

V sproščenem vzdušju so poprijele za srpe in žele.

Kot nam je povedala Vesna Bratuša, neutrudna predsednica DPŽD Gornja Radgona, se je na god sv. Veronike v Spodnji Ščavnici zbralo okoli 50 članic in podpornikov društva. »Opravili smo žetev pšenice na njivi Darka Kolariča, kjer že vsa ta leta dobimo na razpolago košček pšeničnega polja za prikaz ročne žetve s srpi. V društvu imamo kar precej žanjic, med katerimi je najstarejša 86-letna Micika Tanacek, najmlajša pa je Žana Hedl, ki ima 17 let. Prav vsem je bila Micika izjemna mentorica, za kar smo ji zelo hvaležne. S prikazom žetve na ročni način želimo ohraniti kulturno dediščino naših krajev ter opomniti, da nekdaj ljudje še zdaleč niso živeli v razkošju, da je bilo treba za pridelavo pšenice res veliko truda in garanja, ne nazadnje smo tudi zato videli v kruhu naše največje bogastvo, ki smo ga na splošno spoštovali neprimerno bolj, kot ga danes.«

Tudi po tokratni žetvi so snope, tako kot nekoč, zložile v križ in jakce.

Bratuševa je še dodala, da so tudi po tokratni žetvi snope zložili v križ in jakce, tako kot nekoč, da jih dež ne bi zmočil. »Žetev na njivi smo, kot veleva običaj, sklenile s slovensko ljudsko pesmijo in dobro pripravljeno domačo malico. Sledilo je še druženje v domačem gasilskem domu, ki so ga s svojimi dobrotami popestrile članice našega društva, naše pridne kmečke ženske.«