»Čebelice so moje ljubice. Z njimi živim od svojega 15. leta. Imam pa tudi dobro življenjsko sopotnico, ženo Mimi, ki me spremlja, mi pomaga in mi vedno stoji ob strani,« pravi 75-letni Tone Pavlič iz Orehovice, čebelar, ki se je čebelam zapisal pred pol stoletja. O čebelah govori z ljubeznijo, čuteče. Pravi, da so ga prav ta drobna bitja naučila marsičesa v življenju, na primer preudarnosti, radodarnosti, občutka za skupnost in seveda delavnosti. In navrže stari slovenski rek: »Če boš priden kot čebela, imel boš vedno dosti dela.«
V klepetu se vrne na začetke svoje čebelarske poti: »Doma nihče ni bil čebelar, jih je pa imel sosed Franc Zagorc, Čičetov Franc. Še v osnovno šolo sem hodil, ko sem jih občudoval pri njem in si vedno govoril, da jih bom enkrat imel tudi sam. Prve roje in panje mi je dal prav on, sem pa čebele občudoval tudi pri drugih čebelarjih v okolici: Jakšetu, Turku, Erjavcu. Spomnim se, ko je šel Erjavec peš v trgovino in se ustavil pri meni. Pa mi je rekel, da ko bo imel prvi roj, mi ga bo dal, če bom res čebelar. Ko sem čez čas šel mimo njegovega doma, sem ga pobaral, kako kaže z rojem, mi je odvrnil, da me bo obvestil, ko ga bo imel. Tako sem začel čebelariti. Ko sem moral na služenje vojaškega roka, sem imel šest panjev. Malo me je bilo strah, kaj bo s čebelami, ko me leto in pol ne bo, a je skrb zanje prevzela sestra. Ker takrat telefonov ni bilo, sva bila ves čas na vezi prek pisem, po pošti sem ji dajal nasvete za čebelarjenje, ona pa me je obveščala, kako je doma. Ko sem se vrnil iz vojske, me je namesto 6 pričakalo 12 panjev. Ko sem se leta 1972 poročil, sem imel 24 družin.«
Na sobotni Šentjernejski tržnici se je predstavilo tudi Čebelarstvo Poldi.
Tonetova čebelja družina se je povečevala, vse do 80 družin, je pa pri delu sledil vsem novostim, ki so v marsičem olajšale čebelarjenje. Pri Jožetu Šuštaršiču iz Pristave se je navdušil nad tovornjakom za čebele in skupaj sta jih vozila na pašo celo čez mejo, na Hrvaško. »Doma smo gradili, svoje sta zahtevali še služba in kmetija, ampak za čebele sem vedno našel čas. Takrat sem od Krke kupil tovornjak znamke Deutz in ga preuredil za prevoz čebel ter nanj naložil 66 družin. »Z Jožetom sva krožila povsod, v Kutino na pašo akacije, v Gradiško na repico, v Šutno na kostanj, pa Gorski kotar, Liko. »Kamor sva prišla, povsod so nas lepo sprejeli in so spoštovali delo, ki so ga opravile čebele,« doda. Danes ima 30 družin. Delo s čebelami ga pomirja, čas, ko ga preživi v čebelnjaku, je za dušo, pravi. Je pa vesel, da se s čebelarstvom ukvarja tudi njegov zet, ki ima 20 družin.
Na ogled je bila stara oprema.
Tone je že pol stoletja član domačega Čebelarskega društva Šentjernej, društva torej, ki je minuli konec tedna praznovalo okroglih 120 let. Začelo se je s čebelarsko podružnico v Št. Jerneju, ki je bila ustanovljena 6. maja 1906. Žal je vihra prve svetovne vojne močno zarezala tudi v vrstah čebelarjev, a kljub temu čebelarstvo ni zamrlo, a pravega razcveta povezovanje niti v času med obema vojnama ni doživelo. Za obdobje takoj po drugi svetovni vojni je bila značilna težnja nove oblasti po povezovanju v zadruge. V Novem mestu je bila podružnica čebelarske zadruge za Slovenijo osnovana že sredi novembra 1945. V podružnico zadruge so bile povezane vse podružnice, po novem imenovane družine, ki so v preteklosti delovale na širšem območju Novega mesta, med njimi tudi Čebelarska družina Šentjernej.
Otroci so lahko pobarvali svojo čebelico.
Društvo, kot ga poznamo danes, je bilo na novo postavljeno v začetku leta 1978, ko je dobilo tudi nov zagon. Šentjernejski čebelarji so aktivni tako v domačem okolju kot tudi širše, celo na mednarodni ravni, saj že več desetletij vzdržujejo stike s čebelarji iz mesta Gilowice na Poljskem, s katerimi si tudi izmenjujejo obiske.
Tone Pavlič
»Na visok jubilej društva, ki šteje 72 članov, smo zelo ponosni. Tega smo obeležili z več dogodki. V soboto smo na Šentjernejski tržnici prisotni na več stojnicah na temo čebel, čebeljih pridelkov, čebelarske opreme in tudi apiterapije. V Kulturnem centru Primoža Trubarja je bila na ogled razstava panjskih končnic, ki so jih izdelale članice Likovne skupine Društva upokojencev Šentjernej Harmonija. Društvo je zdaj končno dobilo svoje lastne prostore na Trubarjevi cesti 5, popoldne pa je bila še slavnostna akademija,« je dogodke, posvečene 120-letnici ustanovitve čebelarske podružnice Št. Jernej, strnil predsednik Čebelarskega društva Šentjernej Boštjan Košir, ki je na tem mestu pred tremi leti nasledil prejšnjega predsednika sicer še vedno zelo aktivnega člana Aleksandra Kragolnika.
Čebelar Martin Premru (na desni) je z veseljem predstavil opremo čebelarjev.
Del čebelarjev Čebelarskega društva Šentjernej, ki sicer šteje 72 članov.
