Sladkorna bolezen je lahko ovira, a ni nepremostljiva. Z dobro pripravo, disciplino in podporo okolice je mogoče doseči vrhunske podvige, pravi 25-letni Novomeščan Žiga Papež.
Za njim je pravi podvig: v 17 dneh je uspešno pretekel, prehodil in preplezal celotno Slovensko planinsko pot, dolgo 687 kilometrov in z več kot 38.000 višinskimi metri vzponov.
Oče Sandi ga je pričakal na Kredarici. Foto: Osebni arhiv
Takoj po podvigu je pripravil še tabor za otroke. Foto: Osebni arhiv
6 mesecev pred podvigom se je začel ukvarjati s tekom.
V enem dnevu na tri vrhove Julijcev Foto: Osebni arhiv
Podvig je poimenoval Sladka slovenska transverzala, saj ga je izvedel kot oseba s sladkorno boleznijo tipa 1 ter z željo po ozaveščanju javnosti in kot spodbudo drugim. Postal je prvi diabetik, ki je samooskrbno premagal to pot.
Nad prepadom
»Oddahnil sem si že, potem pa še malce zbolel, a zdaj sem bolje,« nam je povedal v rodnem Novem mestu. »Ni mi še povsem jasno, kaj mi je uspelo. Ljudje so navdušeni in pravijo, da sem za ozaveščanje o sladkorni bolezni naredil več kot kakšna zveza. Sam to težko ocenjujem, lahko le rečem: to je moje poslanstvo. Vesel sem, da ljudje tako dojemajo, očitno sem na pravi poti. Moj cilj je bil dokazati, da sladkorna bolezen ne določa naših meja. Če lahko nekdo z boleznijo premaga 687 kilometrov v zahtevnih razmerah, lahko vsak najde svojo pot do cilja. Še posebno pa si želim, da bi moj podvig odprl vrata tudi mladim s sladkorno boleznijo, da začutijo, da niso sami in da jih čaka močna skupnost,« nadaljuje Papež.
»Divje je bilo! Ne smem pozabiti: s tekom sem se začel ukvarjati šest mesecev pred podvigom. So ljudje, ki se leto ali dve pripravljajo na maraton. Jaz pa sem v 17 dneh opravil 17 gorskih maratonov. Plezal sem, tudi po vseh štirih sem se plazil. Z vsemi štirimi sem se držal nad prepadom, 100 metrov globine je bilo pod mano. Veš, da te le tvoj oprijem loči od padca, morda celo konca,« se ozira na pot. Najtežje mu je bilo na Ojstrici, Skuti, Koroški Rinki.
Prejel je spominsko značko za opravljeno Slovensko planinsko pot iz rok generalnega sekretarja PZS Damjana Omerzuja. Foto: Osebni arhiv
Vsak dan je vstal ob šestih, pred sedmo je šel na pot in ostal tam po 12 ur. Prehodil je med 40 in 60 kilometri na dan, ob tem pa ves čas natančno spremljal in uravnaval raven krvnega sladkorja s pomočjo inzulinske črpalke in senzorjev.
S Sladko slovensko transverzalo je postal prvi diabetik, ki je samooskrbno opravil to pot.
Pred nevihto
»Jezerska Kočna je bila tako krušljiva. Povzpel sem se v slabem vremenu, okoli mene megla, potem je še pihalo s sunki 70 km na uro. Ampak veš, da ne bo najhuje, ker smo dobro brali radarsko sliko. Ko si na taki poti, moraš nadaljevati. Julijske Alpe so bile izziv: zaradi slabe vremenske napovedi sem moral v enem kosu prek Razorja, Prisojnika in Jalovca, to so trije kralji Julijskih Alp. Tisti dan sem naredil za 4000 metrov vzpona in še 4000 metrov spusta. Bežal sem pred slabim vremenom. Če mi ne bi uspelo, bi za tri dni obtičal v gorah,« opiše hudo uro.
»Kar 95 odstotkov poti sem prehodil sam. Na določenih mestih pa sem imel družbo: pri prej omenjeni Jezerski Kočni je bil z mano planinec Marko, se mu moram lepo zahvaliti. V Julijcih pa me je pri prej opisani kraljevski etapi spremljal planinec Tomaž iz Trebnjega. V ozadju je za spremljanje radarske slike skrbela moja zlata punca Erika. Ko je bila kriza, sva bila v stiku. Pozorna je bila predvsem na rdeče pike, da bi se izognil strelam. Ko takole hodiš po grebenu, si strelovod.« Na poti je bilo še več težkih trenutkov.
Kriza
»Peti dan, tik pred ciljem, sem lezel prek Kamniško-Savinjskih Alp. Bilo je vroče, povsem sem bil dehidriran. Kar zmanjkalo me je ... Palice sem vrgel proč, obsedel sem na travniku in nisem hotel naprej, čeprav je bilo do koče le še 20 minut. Pogovarjal sem se sam s sabo in rekel, da ne grem naprej, potem sem le nadaljeval. Deseti dan poti sem resno zbolel, bil sem res slab, dva dneva sta bila huda,« opiše trenutke slabosti. Klic punce ali prijatelja pa dobra glasba so hitro pregnali malodušje. Za veliko presenečenje pa je poskrbel Žigov oče Sandi Papež, svojčas izjemen kolesarski as, ki je sina pričakal na Kredarici. Žigi se niti sanjalo ni, da bo srečal očeta na poti.
Brez Erike ne bi šlo! FOTO: Andraž Kovačič
»Jedel sem v kočah, ki so bile še odprte. Če greš tako hitro kot jaz, jih obiščeš kar precej na dan. Za lep čas sem se najedel klobas, ričeta in jote. Vnaprej pa sem si pripravil štiri pakete hrane in si jih poslal na posamezne koče. Vedel sem, da mi bo pasala na trenutke tudi hrana meni po meri narejena, to pomeni: specifične beljakovinske ploščice, v paketu so bili tudi rezervni deli za inzulinsko črpalko pa inzulin.« Med potjo je izgubil le en kilogram. Za prijetno izkušnjo je hvaležen paru v Karavankah. Sprejela sta ga medse v nevihti in mu postregla izjemno kislo mleko.
Ob poti so se mu pridružili podporniki, planinska društva in posamezniki, ki so skupaj ustvarjali zgodbo povezovanja, gibanja in ozaveščanja o sladkorni bolezni. Poseben pomen pa nosi tudi dobrodelna plat projekta – s Sladko transverzalo je Papež zbiral podporo za organizacijo tabora otrok s sladkorno boleznijo tipa 1. Kar 50 podpornikov ga je pričakalo na cilju. »To je bil tisti trenutek, ki mi bo vedno ostal v spominu. Z mano so bili tisti, ki mi zaupajo. Kar kocine mi gredo pokonci. Pretekel sem tisti trak na cilju in kar oblečen skočil v morje,« se spominja konca poti v Strunjanu.
Tabor za mlade
Takoj po prehojeni Slovenski transverzali je pripravil še tabor za otroke s sladkorno. Tudi ali predvsem za njih je zbiral sredstva. »Veliko ljudi mi je reklo, da so otroci, ki imajo sladkorno bolezen tipa 1, smotana in zahtevna skupina. Pa kaj vse se lahko zgodi na taboru. Zavedal sem se odgovornosti, na koncu mi je z ekipo uspelo, otroci in starši so bili zadovoljni. Ta tabor mi je dal novih moči.«
Še naprej ozavešča o bolezni. Foto: Osebni arhiv
Žiga pa je aktiven še naprej, obiskuje šole, že naslednje leto bo pripravil dva odmevna projekta. »Predvsem se želim posvečati preventivi o prediabetesu. Jasno mi je, da so ljudje premalo ozaveščeni, zato se posvečam osnovam: v tem hipu sladkorni bolezni tipa 2, ker se ta skriva v kar 30 odstotkih populacije. To je pa res velika številka.
To pomeni, da 10 odstotkov populacije že ima diagnozo, 20 odstotkov še ni uradno v fazi diabetesa, ampak v fazi prediabetesa. V naslednjih 5 do 10 letih bodo zboleli. Če pravočasno ukrepamo, predvsem na področju prehrane in gibanja, torej spremembe življenjskega sloga, lahko to bolezen tudi preprečimo!« je optimist Žiga Papež. »S tem, kar delam, dosegam trojno zmago: osrečujem sebe, bližnje, ker vedo, da sem jaz srečen, in seveda družbi dajem neke informacije, ki sem jih tudi sam iskal!«
Če lahko nekdo z boleznijo premaga 687 kilometrov v zahtevnih razmerah, lahko vsak najde svojo pot do cilja.
