Življenje je zgodba

Predenj sem položil diktafon. In imel malo treme. Ne zgodi se pogosto, da dobiš priložnost in opraviš pogovor s sodelavcem, ki je prehodil nešteto kilometrov več, ki novinarski posel obvlada do obisti, ki je slovenski medijski prostor v zadnjih petnajstih letih obogatil z dva tisoč prispevki, vsi po vrsti pa se spogledujejo z za marsikoga nedosegljivo perfekcijo. Ki je Slovenske novice povzdignil, brez pretiravanja, v literarno sfero. Ne zgodi se, da izurjeni spraševalec na lepem postane izpraševanec. »Veš, lažje bi ti tole razložil, če ne bi bilo diktafona.«

Njegov pristop je seveda daleč od staromodnega. »Ko sem začenjal, sem pomislil, nabaviš si diktafonček, veselo snemaš, prepišeš in zadevo opraviš.« Tako je menil vse do intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki je sicer izšel šele davno potem. Kocbek ga je presenetil, zapisano želel v predogled, »prepišem in mu prinesem,« je pomislil naš izpraševanec. »Tako ali tako nisem ničesar spreminjal.« A zgodilo se je, da je spreminjal Kocbek. In ga je poprosil za pojasnilo: »Ja, je rekel Kocbek, veste, govorjena beseda ni kot pisana, je že res, da sem takrat tako povedal, toda zdaj, ko to berem, vse skupaj zveni bistveno drugače.« Opozoril ga je namreč na veliko razliko med govorjenim in zapisanim tekstom; opozorilo je vzel za sveto. »Žal je vse preveč prepisanih, s tem pa tudi sporočilno neizpiljenih tekstov; prav zaradi takšnega pristopa!« Takšni teksti, po njegovem, stojijo na trhlih nogah. »Ko se pogovarjaš v živo in si zapisuješ, neprimerno bolj zavzeto spremljaš sogovornika, obenem pa lahko sogovornik toliko bolj premišljeno izoblikuje svojo misel.«

 Novicam se je pridružil leta 1999

In ta je zanj bistvena, govorimo namreč o Vladimirju Jermanu, ki se je Novicam pridružil leta 1999 – z rubriko Življenje zgodba, ki ponazarja prav tisto, za kar se je ves čas zavzemal, kar je oboževal in kar mu je vzbujalo radovednost. »V naslovu rubrike je bilo pravzaprav zajeto vse to, kar me tudi dejansko intrigira!« Njeno ali njegovo življenje, zanimiva zgodba, »kot na primer tista o konjskem mešetarju iz okolice Sv. Gregorja«. Ki mu je zaupal o življenjski dejavnosti, ki je medtem odšla že v pozabo.

Ne le njega, tudi vse druge je obravnaval celovito, korektno, četudi se z nekaterimi kdaj ni strinjal. »Ne spreminjaj in uporabi tisto, kar je sogovornik izrekel!« je njegov poklicni moto.

Jerman, rojen v Istri, pri Buzetu, je izkusil vse, kar je v novinarstvu (ki mu je sicer predan že od gimnazijskih časov, ko mu je na Delovem dopisništvu v Kopru Gustav Guzej namignil, da pa bi lahko bil dober novinar) možno, televizijo, radio, najbližje mu je vendarle tiskana beseda.

»Neizmerno sem užival v vaši družbi!« se je tedaj zahvalil sodelavkam in sodelavcem, ti pa so mu ob odhodu v zasluženi pokoj zadovoljno nazdravili. Slovenske novice so del njega, njegovega življenja, nemara tudi zato, »ker prebijajo nevidno bariero, celo v zavesti ljudi«. Sledil je gromek aplavz. Namenjen Jermanu, ki je tako izdatno pripomogel k preboju najbolj branega časnika na Slovenskem!