
Galerija

Nekdanji novinar in uveljavljeni strokovnjak za odnose z javnostmi Denis Oštir je po skoraj dveh desetletjih potegnil črto pod svoje dopolnilno podjetništvo. Z začetkom julija 2026 je namreč uradno zaprl svoj popoldanski s. p., razlog za to pa je javno in brez ovinkarjenja delil na družbenem omrežju LinkedIn. Njegov zapis je sprožil deljene odzive in pod vprašaj postavil smiselnost dodatnega dela v Sloveniji.
Oštir poudarja, da razlog za zaprtje ni pomanjkanje dela ali izguba veselja do projektov, predavanj in svetovanj. Krivo je poslovno okolje. »Preprosto ne izplača več,« meni Oštir in dodaja, da je država skozi leta in prek različnih vlad naredila vse, da bi podjetnost zadušila. Izpostavlja predvsem eksplozijo fiksnih stroškov: »Iz nekaj sto evrov letnih fiksnih stroškov smo prišli do tega, da te popoldanski s. p. danes, ko daš na kup prispevke, davke, računovodjo in bančne stroške, stane več kot 2.000 evrov na leto, še preden izdaš en sam račun.« To se mu zdi nesprejemljivo, saj je sam redno zaposlen in vse polne prispevke ter davke državi že plačuje iz svoje redne plače.
Zaradi ponovnega obdavčevanja istega truda je Oštir z delom »po strani« zaključil. »Zato, ker država sporoča, da dodatno delo ni zaželeno,« pravi in zaključuje, da s tem država ne izgublja premožnih podjetnikov, temveč ljudi, ki so bili pripravljeni delati več, prevzeti odgovornost in deliti svoje znanje.
Oštirjeva objava je postala stičišče dveh povsem različnih pogledov na slovenski davčni sistem. Številni mali podjetniki so v zapisu prepoznali lastne stiske, medtem ko so drugi opozarjali, da je Slovenija za male podjetnike v resnici še vedno davčna oaza. Mnogi komentatorji se strinjajo, da se občasno delo ne izide več računovodsko. Eden izmed njih je izračunal, da ko mesečnim prispevkom (okoli 113 evrov) prišteje še davek, banko in računovodjo, nanese med 180 in 200 evrov fiksnih stroškov na mesec. Če ne delaš konstantno, je po njegovem mnenju »bolje zapreti«.

Druga podjetnica, ki s. p. zapira po 18 letih, pa je situacijo opisala kot oseben poraz, saj si ne more več zagotoviti socialne varnosti: »Z zavidanjem gledam brezskrbnost ljudi v javnem (še bolj pa državnem) sektorju in zavijam z očmi, ko njihovi sindikati zahtevajo še več.« Pojavila so se tudi opozorila, da država z birokracijo in višanjem stroškov dosega ravno nasproten učinek od želenega in sili ljudi v sivo ekonomijo, saj bodo ljudje želeli ustvarjati še naprej, le da zunaj uradnih sistemov.
Nekateri so izpostavili tudi sistemski nesmisel, saj pri popoldanskem s. p. plačuješ prispevke, iz katerih nimaš »nobenih pravic, ne bolniške, delovne dobe, starševskih pravic … dobesedno nič!«
Na drugi strani so se oglasili tisti, ki menijo, da je kritika države v tem primeru neupravičena. Kot alternativo s. p.-ju so nekateri predlagali avtorske ali podjemne pogodbe, ki se jim zdijo povsem pravične. Izpostavili so tudi, da koncept popoldanskega s. p.-ja v tujini (na primer v Nemčiji ali Avstriji) sploh ne obstaja in da je bil slovenski sistem v evropskem kontekstu »popolna anomalija«. Država po mnenju zagovornikov denarja ne »pobere«, ampak ga vlaga nazaj v šolstvo in infrastrukturo. Pojavili so se celo podatki o efektivni obremenitvi, po katerih je dodatna dejavnost ob redni zaposlitvi v Sloveniji (kjer znaša obremenitev okoli 10 do 15 %) še vedno bistveno manj obdavčena kot v Nemčiji ali Avstriji, kjer se dodatni zaslužek prišteje plači in obdavči po progresivni lestvici (tudi do 40 %).
Najostrejši kritiki pa so popoldanske normirance označili kar za »klasično davčno oazo«. Eden izmed njih je poudaril, da je za storitvene dejavnosti to še vedno »božji dar«, saj pri 100.000 evrih prihodkov podjetnik plača zgolj 12,5 odstotka davkov in prispevkov: »Nehajte jamrati po komentarjih socialnih omrežij in pojdite delat!«
Denis Oštir se je v komentarjih odzval na primerjave s tujino in poudaril, da nima težav s plačevanjem davkov ter da je lani državi vplačal za »en zelo dober avto višjega srednjega razreda prispevkov in še za malo boljšega davkov«.
Kljub temu pa vztraja, da sistem ni pravičen do tistih, ki želijo delati več: »Ne štekam pa, da kljub temu na čisto vsak dodaten prihodek (nad tistim, kar sem že tako ali tako plačal), dobim iste prispevke in davke še enkrat.« Ob koncu je dodal še ostro misel o slovenski realnosti, v kateri po njegovem mnenju dobro plačani delavci skozi visoke davke na delo dejansko financiramo kapital, kar je označil za neumnost.