Znano, za koliko se bo letos zvišala minimalna plača, delodajalci ministru Mescu očitajo, da je zabil žebelj v krsto

Združenje delodajalcev Slovenije (ZDS) z ogorčenjem in veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je današnja odločitev ministra za delo in Vlade RS o dvigu minimalne plače na 1.000 EUR neto še en nepremišljen, politično všečen in ekonomsko tvegan poseg v stroške dela, ki bo slovenskim podjetjem naložil neproporcionalno, neodgovorno in dolgoročno škodljivo dodatno breme. Gre za ukrep, ki ne prinaša stabilnosti, temveč krepi negotovost, razkraja predvidljivost in delodajalcem sporoča, da so postali priročen plačnik političnih odločitev. Ministrstvo in Vlada RS s sprejetjem takšne odločitve prevzela veliko odgovornost mimo vseh opozoril gospodarstva.

Minister za delo Luka Mesec je 22. januarja 2026 sporočil, da je po usklajevanjih znotraj koalicije in vlade sprejeta odločitev, da se bo minimalna plača za leto 2026 zvišala za 15,97 %, in sicer na 1.482 EUR bruto oziroma 1.000 EUR neto. Z dvigom minimalne plače se posledično zvišujejo tudi druge povezane obveznosti delodajalcev, med drugim regres za letni dopust (na 1.482 EUR) in obvezen zimski regres, ki mora znašati najmanj polovico minimalne plače (s 639 EUR na 741 EUR). Združenje delodajalcev Slovenije (ZDS) z ogorčenjem in veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je današnja odločitev ministra za delo in Vlade RS še en nepremišljen, politično všečen poseg v stroške dela, ki bo slovenskim podjetjem naložil neproporcionalno, neodgovorno in dolgoročno škodljivo dodatno breme. ZDS ostro poudarja, da ne gre za “tehnično prilagoditev” ali “zmeren dvig”, temveč za administrativen in ekonomsko surov rez v stroškovno strukturo podjetij, ki bo imel neposredne posledice za konkurenčnost slovenskega gospodarstva, stroškovno stabilnost podjetij ter širše makroekonomsko okolje. ZDS poudarja, da vprašanje minimalne plače ni zgolj socialni ukrep, temveč tudi ključna ekonomska kategorija, ki vpliva na poslovne modele podjetij, investicijsko sposobnost, plačno politiko (nagrajevanje) in ohranjanje delovnih mest. Ko država brez treznih analiz in brez resnega dialoga administrativno viša minimalno plačo, v praksi izvaja prisilno prerazporeditev stroškov, ki jo najbolj občutijo prav podjetja, ki delujejo na meji vzdržnosti – še posebej mala in srednja podjetja ter delovno intenzivne panoge. Takšno odločanje je kratkovidno, populistično in nevarno, saj prezre dejstvo, da slovensko gospodarstvo ne živi v laboratoriju, temveč v realnem svetu, kjer se podjetja borijo z visokimi stroški, pomanjkanjem kadrov, naraščajočo regulativo in vse ostrejšo mednarodno konkurenco. ZDS opozarja, da je pri minimalni plači javnosti vedno znova predstavljena zgolj številka, medtem ko se namenoma ali ignorantsko spregleduje njen verižni, eksploziven in sistemsko uničujoč učinek. Dvig minimalne plače namreč sproži neposredno rast številnih drugih obveznosti delodajalcev. Z dvigom minimalne plače se tako zvišuje tudi regres za letni dopust (na 1.482 EUR) ter obvezen zimski regres, ki mora znašati najmanj polovico minimalne plače (s 639 EUR na 741 EUR). To pomeni, da podjetja ne dobijo enega dodatnega stroška, temveč cel paket novih obremenitev, ki se kot plaz razlije po celotnem plačnem sistemu. ZDS tudi odločno zavrača tudi poskus zmanjševanja pomena dviga s trditvijo, da je “strošek delodajalca nižji od bruto dviga”. Takšna razlaga je zavajajoča, marketinška in politično preračunljiva, saj zakriva dejstvo, da se stroški ne povečujejo zgolj prek prispevkov, temveč prek celotnega nabora povezanih obveznosti in posrednih učinkov v plačni strukturi. Podjetja ne zaposlujejo številk iz tabel, ampak ljudi – in ti pritiski se vedno prelijejo v pričakovanja po dvigih tudi pri drugih plačah. Ministrstvo in Vlada RS sta s sprejetjem takšne odločitve prevzela izjemno veliko odgovornost mimo vseh opozoril gospodarstva. Še več – dejstvo, da sta bila pomisleka izražena celo znotraj vlade, potrjuje, da tudi sami nosilci odločanja razumejo, da gre za tvegano, konfliktno in potencialno destruktivno odločitev. A kljub temu so izbrali pot najmanjšega odpora: pot, kjer se posledice preložijo na podjetja, stroški pa na delodajalce. Takšen dvig minimalne plače v trenutnih razmerah neodgovoren, nerealističen in nevarno odklopljen od gospodarske realnosti. Podjetjem se nalaga dodatne stroške ob času, ko se že soočajo z dražjimi energenti, višjimi stroški surovin, nepredvidljivimi geopolitičnimi razmerami ter vedno bolj zapletenim in represivnim regulativnim okoljem. V takih okoliščinah vlada ne “povečuje blaginje”, temveč podjetjem odvzema manevrski prostor, zmanjšuje možnost vlaganj, ruši konkurenčnost in s tem ogroža ravno tisto, kar bi moralo biti prioriteta: dolgoročno stabilna delovna mesta. Država se obnaša, kot da so podjetja neomejen vir sredstev – kot bankomat brez limita, kjer se vsak nov politični cilj financira z novimi obremenitvami gospodarstva.

Cilj dostojnega plačila je legitimen, vendar mora biti dosežen na stabilen, vzdržen in razvojno usmerjen način. Dostojne plače se ustvarjajo z rastjo dodane vrednosti, produktivnosti in razbremenitvijo dela, ne pa z administrativnimi ukazi, ki povečujejo stroške, dušijo investicije in odpirajo prostor za zmanjševanje zaposlovanja.