Župnika so tudi napadli, a mu to ni vzelo poguma

Ob občinskem prazniku, 30. oktobru, ki ga zaznamujejo v spomin na dovoljenje vladarice Marije Terezije za prirejanje tedenskih sejmov, so v Sodražici podelili priznanja posameznikom, društvom in skupinam, ki z delom pripomorejo k razvoju, prepoznavnosti in povezanosti lokalne skupnosti.

Slovesnost je potekala v domači športni dvorani, kjer je župan Blaž Milavec v nagovoru poudaril opravljeno delo v minulem letu in se dotaknil prihodnosti, ki je za skupnost razvojno naravnana.

Zlato plaketo občine za leto 2025 je prejel Janez Mihelič za izjemno delo na različnih področjih javnega življenja, za konstruktivno in povezovalno držo ter pomemben prispevek k razvoju lokalne skupnosti. Posebej je izstopalo njegovo strokovno raziskovanje življenja generala Franja Pirca, ki ga je nadgradil z odmevno razstavo Človek, ki je opozoril Tita.

Razstava, ki so jo predstavili tudi v Vojaškem muzeju v Pivki, je naletela na dober odziv, kar po besedah avtorja potrjuje, da je bilo delo opravljeno ustrezno. Pirc je bil borec za severno mejo, kasneje general, pilot in prvi komandant letalstva Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Janez Mihelič, prvi z desne, ob odprtju razstave

»Prav je, da smo človeka postavili na svoje mesto, čeprav bo treba narediti še marsikaj. Zagotovo je še nekaj ostalo v zakladnici generala, ki je bil rojen v Žimaricah in bil po smrti leta 1955, pokopan je v Sodražici, povsem pozabljen,« je dodal. Tudi stališča, ki jih je Pirc zaupal Edvardu Kocbeku, dajejo nedvomno slutiti njegovo nestrinjanje z razvojem in politiko, v katero je šla Jugoslavija po vojni. Maršalu je odkrito izrazil nestrinjanje s sestavo vlade in dejstvom, da sta v njej samo dva Slovenca in da Kocbeka ni več med njimi. Generala zaradi tega niso preganjali, kot so mnoge druge; ostal je visoki upokojenec vojske in je živel med Beogradom in Žimaricami.

Vesel pohvale

Naziv častnega občana so podelili Francu Bizjaku za več kot 35-letno pastoralno delo, predanost skupnosti in duhovniškemu poklicu, s katerim je pomembno zaznamoval življenje v lokalnem okolju. Čeprav pastoralnega dela ne opravlja zaradi časti ali priznanj, temveč iz želje, da bi ljudem podaril nekaj dobrega, priznava, da ga vsaka pohvala razveseli.

Franjo Pirc z maršalom FOTO: Arhiv

»Še posebno v današnjem času, ko slišimo, da duhovnik ni družbeno koristen poklic in da ne opravlja nobenega posebnega dela. A mislim, da večina ljudi čuti, da duhovnika vendarle potrebuje,« je poudaril priljubljeni dušni pastir, ki sodraško župnijo vodi že 36 let. Božji služabnik, tako ga opišejo farani, »je vedno pripravljen na pogovor in rad podpira dobre ideje, ki mu jih predlagajo župljani glede verskega življenja v župniji ali na gospodarskem področju«.

Veliko je postoril pri obnovi cerkva, župnišča in gradnji Župnijskega doma v Sodražici, trenutno potekata izgradnja in obnova zvonika na župnijski cerkvi Marije Magdalene. Še nedolgo tega je veliko kolesaril, v zadnjem času pa blaženost kraja pod Travno goro pristno doživlja na sprehodih po okoliških poteh.

Morda pa se mu včasih prikrade neljub spomin, ko je bil v preteklosti tudi tarča dobro organiziranih zmikavtov, ki so se pred leti lotili župnišč v Sodražici, Velikih Poljanah, Svetem Gregorju, Novi Štifti in pastoralnem centru Škocjan pri Turjaku. Doživel je božjo navzočnost, ki mu je pomagala, da je ostal miren. Bilo je tako: štirje zamaskirani moški so ga pričakali za vrati župnišča. V prostor so prišli skozi odprto okno, na tistem delu fasade, ki jo te dni obnavljajo. Zahtevali so ključ od sefa, spraševali, kje sta denar in zlato. Pokazal jim je, kje naj vzamejo ključ. Zabičali so mu, naj jim ne laže. Potem so mu zvezali roke na hrbet. S ključem so odprli sef; v njem je bilo za okoli dvesto evrov kovancev.

»To ni ves denar. Zagotovo ga imaš še skritega,« so mu grozili in ga iskali pol ure. Povedal jim je, da denarja v župnišču ni, saj ga, ko se nabere, nesejo na banko. Po glasu naj bi bila med četverico vsaj dva Slovenca. Nato so stopili v pisarno in iz žepov spravili nekaj bankovcev. »Še jih imaš. Če ne poveš, te bomo ustrelili,« je bila naslednja grožnja. Nekdo je začel šteti: »Ena ... dve ...« in nato nehal.

Z leve Franc Bizjak, župan Blaž Milavec in Janez Mihelič

Ni vedel, o čem so se po tem menili med seboj, a preden so odšli, so mu z električnim kablom, ki je pripadal nekemu aparatu, zvezali noge, duhovniško ruto pa dali okoli ust. Da bi ga še bolj pritrdili, so uporabili dve kravati in pas. Zvezan je obležal na hodniku v nadstropju več kot eno uro; med deseto in enajsto je počasi po stopnicah splezal do vhodnih vrat. Uspelo mu je odpreti vrata z nogami in priklicati sosede, ki so mu nudili pomoč. »Naj jim Bog pomaga, saj ne vedo, kaj delajo,« je le odkimal župnik po ropu.

Njegovo delo v župniji pa zaznamuje tudi duhovnost božje služabnice Magdalene Gornik, Gorske Lenčice, ki je pokopana na svoji rojstni Gori nad Sodražico: 23. februarja prihodnje leto bodo slovesno obhajali 130. obletnico njene smrti.