Ko se bodo 1. maja ob prvih jutranjih žarkih z ulic številnih mest zaslišale budnice pihalnih godb, ne bo več dvoma, da je praznik dela tu. Zvok pleh muzike, kot ji pravimo ljudje, bo radostno odmeval in prebujal mesta na poseben način, kot ga zna le ta lepa tradicija. Predstavljajte si takšno zgodnje jutro pred več kot 100 leti v Piranu. Ozke ulice se šele prebujajo. Solni zrak se meša z vonjem morja, ko skozi mesto zazveni prvi ton trobente. Za njo se oglasi klarinet, nato boben ... Po kamnitih ulicah se počasi premika skupina mož v temnih uniformah z zlatimi gumbi.
To ni vojska. To je mestna godba. Meščani so odpirali okna, otroci so stekli na trg. Godbeniki so ritmično, ponosno, skoraj ceremonialno igrali koračnico. To je bila budnica, glas mesta, ki je oznanjal praznik. Tako je zvenel Piran ob koncu 19. stoletja. In ta zvok presenetljivo ni nikoli zares utihnil.
Ko nastopajo na Tartinijevem trgu, turisti dvignejo telefone, domačini pa obstanejo in poslušajo. FOTO: Arhiv Pop
Daniel Lovšin pravi, da Pihalni orkester Piran ni le glasbeni sestav, je ena najbolj prepoznavnih podob mesta. FOTO: Janez Mužič
Glasbeni fenomen
Na 44. tekmovanju slovenskih godb v Velenju so letos osvojili zlato plaketo. FOTO: Arhiv Pop
Če bi merili srčni utrip Slovenije, bi ga brez težav našli tudi v ritmu pihalnih godb. Ta posebni fenomen je pleh muzika, ki je pri nas več kot glasba. Je tradicija, ponos krajev, skupnost in pogosto kar družinska dediščina. Ni naključje, da ima Slovenija eno najgostejših mrež godb v Evropi. Njihove korenine segajo v vojaške in dvorne skupine, pravi razcvet pa so doživele v 19. stoletju, ko so z razvojem meščanstva in društvenega življenja vzniknile po skoraj vsakem kraju. Najstarejša med njimi, idrijska godba iz leta 1665, velja za eno najstarejših v Evropi. A prav val ustanavljanja v času Avstro-Ogrske, v 19. stoletju, je ustvaril jedro današnje slovenske godbeniške scene. Med temi ponosnimi nosilci tradicije ima posebno mesto tudi Piran. Po nekaterih virih je za idrijsko druga najstarejša.
Zgodba piranske godbe se začne leta 1851, ko je advokat in glasbenik Giuseppe Ventrella ustanovil »Coro, orchestra e banda con fanfara«. Ni šlo zgolj za ljubiteljsko druženje, saj je Ventrella vzpostavil pravi sistem glasbene vzgoje. Mladi so morali najprej opraviti polletni tečaj teorije in solfeggia, šele nato so lahko prijeli za instrument. Še bolj slikovita pa je anekdota z začetka 20. stoletja: v času razcveta mestne godbe mojstri obrtniki v Piranu vajencev sploh niso jemali v uk, če se niso učili igrati glasbila. V mestu je bila godba tako pomembna, da je bila skoraj pogoj za »poklicno prihodnost«. Danes bi temu rekli obvezni glasbeni CV.
Pod vodstvom Luigija Caracciuja in kasneje Luigija Bevilacque je orkester dosegel zavidljivo raven, podprla pa ga je tudi vplivna pomorska organizacija. Repertoar se je razširil na operno glasbo, godbeniki pa so dobili uniforme in nova glasbila, kar je bilo znak resnosti in ugleda. Kot marsikatera primorska zgodba je tudi ta prepletena z burno zgodovino. Po prvi svetovni vojni je orkester ponovno zaživel, po drugi pa skoraj izginil. A leta 1954, po priključitvi cone B k Jugoslaviji, so ga znova obudili, tokrat kot simbol skupnosti. Zanimivo je, da so v njem skupaj igrali Slovenci, Hrvati in Italijani. To ni bila le glasba, temveč most med kulturami.
Novo energijo je orkestru v šestdesetih letih vdahnil kapelnik Leander Pegan, ki je sistematično vzgajal mlade glasbenike. Kot se spominjajo starejši člani, je znal biti strog, a pravičen. Če nisi vadil, je to slišal že po prvem tonu. Prav ta disciplina je orkester pognala naprej.
Mladina, ki vleče dalje
Leta 1981 nastane Mladinski pihalni orkester Piran, ki kmalu preraste v enega najboljših v državi. Pod vodstvom Umberta Radojkoviča, kasneje Benjamina Makovca in danes Iztoka Babnika, orkester ne le ohranja tradicijo, temveč jo tudi nadgrajuje.
»Naša največja moč ni v notah, ampak v ljudeh,« pravi današnji dirigent Iztok Babnik. »Vsaka generacija doda nekaj svojega, in prav to ohranja orkester živ.«
Skoraj polovica članov godbe je mlajših od 18 let. FOTO: Mirko Orlač
Rezultati govorijo sami zase. Zlata priznanja doma, uspehi na mednarodnih tekmovanjih v Ostravi, visoke uvrstitve na svetovnih odrih na Dunaju, pa tudi domača priznanja, kot sta Gallusova listina in zlati grb Občine Piran. Leta 2025 so prejeli še Tartinijevo priznanje, ki je najvišje občinsko priznanje za kulturo.
Nekdanji dirigent Benjamin Makovec je nekoč dejal, da »godba ni le orkester, ampak šola za življenje«. In prav to se v Piranu potrjuje iz generacije v generacijo. Zadnji uspeh potrjuje, da piranska godba ne živi od stare slave. Na 44. tekmovanju slovenskih godb v Velenju so letos osvojili zlato plaketo. Za tem rezultatom je več kot pol leta intenzivnih priprav z rednimi, vikend in sekcijskimi vajami, večdnevni intenzivni treningi. »Je naporno, a ko stopiš na oder, pozabiš na vse,« pove eden od mladih godbenikov.
Dirigent Iztok Babnik: »Vsaka generacija doda nekaj svojega, in prav to ohranja orkester živ.« FOTO: Mirko Orlač
Izstopa podatek, da je skoraj polovica nastopajočih mlajših od 18 let. Nekateri so se orkestru pridružili šele letos, pa so že igrali ključne vloge. To je redkost in hkrati odgovor, zakaj piranska godba vztraja že 175 let.
Naša največja moč ni v notah, ampak v ljudeh.
Ko prebudijo mesto
A prava moč piranske godbe se ne meri le v točkah in priznanjih. Ko zadonijo na Tartinijevem trgu, Trgu 1. maja, ob mandraču ali kje drugje, se mesto ustavi. Turisti dvignejo telefone, domačini pa obstanejo in poslušajo. Kot da se je čas za trenutek ustavil. Godbeniki so nepogrešljiv del praznikov, procesij, proslav in koncertov. Njihovi tradicionalni majski koncerti v Avditoriju Portorož redno napolnijo dvorano, novoletni koncerti pa veljajo za enega od vrhuncev kulturnega dogajanja.
Bogato tradicijo nadaljujejo in nadgrajujejo. FOTO: Ksenija Mikor
»Ko igramo doma, je občutek poseben. To ni samo koncert, to je stik z ljudmi,« pravijo člani orkestra. Tudi dolgoletni prizadevni član in poznavalec te godbe ter na splošno kulturnega življenja Pirana Daniel Lovšin poudarja: »Pihalni orkester Piran ni le glasbeni sestav, je ena najbolj prepoznavnih podob mesta. Brez nas bi bil Piran precej tišji.«
Pihalni orkester Piran danes ni le kulturno društvo. Je del identitete mesta. Nastopa na praznikih, spremlja pomembne dogodke in ustvarja kulturni utrip, ki ga turisti začutijo, domačini pa z njim živijo. A za kuliso romantike stoji realnost. Orkester je odvisen od predanosti učiteljev, podpore skupnosti in stalnega dotoka mladih. »Če ni mladih, ni prihodnosti,« pravijo v orkestru. In v Tartinijevem mestu očitno vedo, kako to doseči. Morda prav zato njihova zgodba ni le zgodba o glasbi, ampak o tem, kako skupnost vztraja. In kako lahko nekaj, kar se je začelo s fanfarami pred skoraj dvema stoletjema, še danes zveni sveže, mlado in, kot kaže zadnja zlata plaketa, tudi zmagovalno.
