

Predvolilni plakati. FOTO: Facebook

Zvone Šeruga. FOTO: Facebook

Janez Janša. FOTO: Reuters



Po Sloveniji so se že pred časom pojavili predvolilni plakati, s katerimi različne politične stranke nagovarjajo volivce in izpostavljajo ključna sporočila svojih kampanj. Njihova vsebina je v javnosti sprožila različne odzive, med drugim tudi kritične zapise posameznikov. Med tistimi, ki so se oglasili, je slovenski novinar, pisec in publicist Zvone Šeruga, ki je na družbenem omrežju Facebook objavil obsežnejši komentar o vsebini in tonu dela aktualne politične kampanje.
V zapisu opisuje, da je plakate opazil na več lokacijah po državi, posebej pa izpostavi območje Novega mesta, kjer se je ob enem izmed njih ustavil in preveril, kdo je njihov naročnik. »Te plakate sem pred dnevi videl okoli Novega mesta, se ustavil, prečkal cesto, iskal na njih naročnika – pa kdo, hudiča, lahko vloži denar v nekaj v tako skrajno neumnega?« zapiše. Po njegovih besedah je bil naročnik naveden neopazno: »Zelo na majhno, v spodnjem levem kotu je pisalo: naročnik: SDS, Slovenska demokratska stranka.« Ob tem dodaja, da ga podatek ni presenetil, ga je pa kljub temu začudil.

Šeruga se v nadaljevanju posveti predvsem vsebini plakatov, zlasti tistim sporočilom, ki po njegovem razumevanju nakazujejo na omejevanje svobode govora. »Zato bom vesel, če mi kdo pove: koga pri nas utišajo za besedo? Koliko političnih zapornikov imamo?« se sprašuje. Ob tem omenja tudi predsednika Slovenske demokratske stranke (SDS): »Dobro, vem za Janeza Janšo, pol leta je sedel, a se mi zdi, da tisto ni bilo le zaradi ene besede in verjamem, da so ga vmes lepo in tudi z mesom hranili.«
Osrednji del zapisa predstavlja neposreden nagovor Janezu Janši, ki ga Šeruga utemelji tudi z osebnim spominom: »Dragi Janez, naj bom domač s tabo, skorajda sošolca sva bila davno tega in bil si mi komandir na delovni akciji.« Na tej osnovi razvije razmislek o dolgoletni politični karieri Janeza Janše ter pričakovanjih, ki bi jih takšna pot lahko prinesla. »Dolgo si v politiki in pričakoval bi, da se je v tem času v tebi razvila določena mera politične modrosti. V desetletjih nedvomno trdega dela bi lahko postal naš oče naroda, kajti čas je za novega,« zapiše.

V nadaljevanju Šeruga kritično oceni tudi ton politične komunikacije: »Ampak ne – namesto vizije, programa ali vsaj zlaganih predvolilnih obljub ponujaš vse bolj le še žaljivke, obtoževanja in med njimi popolne laži.« Ob tem opozori na odzive, ki jih takšna retorika po njegovem mnenju spodbuja, ter navaja primere žaljivih komentarjev, ki jih je prejel. V tem okviru zastavi vprašanje odgovornosti političnega vodstva: »Si se kdaj kot Veliki Vodja postavil pred njih in udaril po mizi, jasno in odločno: ljudje, ne dela in ne govori se tako – sosedje smo, bratje po narodu in čeprav različnih mnenj lahko le skupaj ustvarjamo lepšo prihodnost za nas in za naše otroke … si kdaj to storil?«
Dotakne se tudi konkretnih podob in sloganov na plakatih, ki jih označi kot nerazumljive in razdiralne: »Če pogledam tvoje predvolilne plakate: žalitve z bananami, mračnjaški kučanisti, zapori za eno besedo in nekakšni kosi mesa – vem, da za vsem tem stojiš.« Ob tem se sprašuje, kakšen učinek imajo takšna sporočila in komu so namenjena: »Koga vse hočeš s temi besedami odbiti? S kom boš v primeru zmage gradil našo skupno prihodnost?« Zapis zaključi s pozivom k udeležbi na volitvah: »In zato – ljudje, Slovenci: pojdimo na volišče, lepo prosim! Ker nas bodo sicer prav taki peljali v … kam že?«