
Galerija

Alen Muhić iz Goražda v Bosni in Hercegovini, je bil rojen iz vojnega posilstva. V pogovoru na HRT v oddaji Nedjeljom u 2 je delil svojo izkušnjo odraščanja, soočanja z bolečo resnico in boja za vse »nevidne« otroke.
Pomembno se mu zdi, da skupnost postane bolj odprta za otroke, kot je on – otroke, ki so bili desetletja popolnoma nevidni, ne le v Bosni in Hercegovini.
Njegova biološka mati je bila leta 1993 posiljena v Foči. Po Alenovem rojstvu ga je bolnišnični hišnik Muharem Muhić vsak dan vozil domov k ženi Adviji in hčerkama Almiri in Jasmili in kmalu so ga posvojili.
Pri devetih letih je Alen izvedel, da Advija in Muharem nista njegova biološka starša in da je njegov biološki oče posilil njegovo mamo. Zelo čustveno se je spominjal, kako se je Advija borila z ljudmi in skupnostjo, medtem ko ga je branila pred žaljivimi oznakami, kot je »četniški otrok«.
Ko so ga vprašali, čigav je, jim je odgovoril: »Vedno sem govoril, da sem Muharemov in Advijin, ker to pač sem,« pravi in dodaja, da je njegov oče Muharem človek »z velikim srcem«, Advijo pa opisuje kot bojevnico, sestri kot svoj ščit.
Povedal je tudi, da se je odločil spoznati svojega biološkega očeta, ki živi približno trideset kilometrov od njegovega kraja, in potrkal je na njegova vrata. »Pred mano se je pojavil 'isti jaz', le starejši. Zelo sva si podobna. Predstavil sem se mu in rekel je: 'Vem, kdo si,'« je opisal Alen. Dodal je še, da je prišel nepripravljen. »Vprašal sem ga: 'Zakaj si posilil mojo mamo,' in odreagiral je zelo burno. Zanikal je, rekel je, da je ne pozna,« je dodal. A njegovo očetovstvo je potrdil DNK test, vendar njegov biološki oče trdi, da je bilo vse skupaj ponarejeno in zrežirano. »Bolelo me je, da mi je lagal v obraz,« je dejal Alen in dodal, da je pričakoval, da bo pri moškem videl kesanje, a ga ni.