Ameriška hegemonija se ruši pred našimi očmi, moč ZDA se sesuva

Zmeda in kriza v Hormuški ožini sta pokazali, kako deluje moč v 21. stoletju. Spominja nas, da največja dolgoročna grožnja Združenim državam Amerike nista vojaška krepitev Kitajske ali ruska agresija, ampak postopna fragmentacija sistema zavezništev, ki ga je od druge svetovne vojne podpiralo njihovo vodstvo.

Osem desetletij je bila ta strateška prednost pomembnejša od surove vojaške moči. ZDA noben tekmec ni bil kos. Z več kot 50 pogodbenimi zavezniki in uradnimi varnostnimi partnerji so Združene države zgradile prvi resnično globalni varnostni sistem v zgodovini. Kitajska ima trgovinske partnerje, vendar le enega obrambnega zaveznika (Severno Korejo), pet zaveznikov Rusije pa je povezanih z odvisnostjo in prisilo. ZDA same vodijo svetovno koalicijo držav, ki so se že več generacij prostovoljno odločile, da svojo varnost povežejo z njimi.

Na začetku vdora so sodelovale štiri države

Več predsednikov, predvsem Donald Trump, je izrazilo zaskrbljenost zaradi stroškov, ki so nastajali v sistemu zavezništev. Toda tisto, kar vidijo kot breme, je ZDA večkrat omogočilo, da so ob izbruhu krize lahko mobilizirale koalicijo. Leta 1991 so zbrale obsežno večnacionalno silo, da so iz Kuvajta izgnale iraške čete. Zavezniki Nata, arabski partnerji in azijske države so prispevali sile, sredstva in logistiko.

Tudi med veliko bolj sporno vojno v Iraku leta 2003 je ZDA uspelo pridobiti partnerje. Na začetku vdora so sodelovale štiri države, v času vojne pa je svoje enote razporedilo skoraj 40 držav. Prispevki so bili včasih majhni, nekateri so vključili le nekaj sto vojakov ali specializirane podporne enote. Toda politična in vojaška realnost je ostala enaka: tudi v spornih vojnah je moč ZDA delovala prek koalicij in ne prek unilateralizma.

Zavezniki nočejo zagotavljati varnosti v ožini

Nasprotje s sedanjim trenutkom je presenetljivo. Medtem ko se napetosti okoli Irana stopnjujejo in se cene nafte strmo zvišujejo, je Trumpova administracija zaveznike prosila za pomoč pri zagotavljanju varnosti ladijskega prometa skozi Hormuško ožino, eno najpomembnejših plovnih poti v svetovnem gospodarstvu. Skoraj petina svetovne nafte in utekočinjenega zemeljskega plina poteka skozi prehod, ki povezuje Perzijski zaliv z mednarodnimi trgi, zato imajo zavezniki neposreden interes, da ostane odprt.

Vendar je bil odziv ameriških varnostnih partnerjev tih, neodločen ali negativen. Več pomembnih zaveznikov – vključno s Španijo, Italijo in Nemčijo – je sodelovanje zavrnilo. Avstralija je dejala, da ne bo poslala ladij, Kanada pa je izključila ofenzivne operacije. Francija, Japonska in Južna Koreja niso dodelile vojnih ladij misiji pod vodstvom ZDA. Velika Britanija pravi, da s partnerji razpravlja o možnostih, vendar še ni napovedala razporeditve.

Zavezniške ladje nočejo pomagati ameriškim ladjam v Hormuškem zalivu. FOTO: Mike Blake/Reuters

Vzorec je jasen: zavezniki, ki so se nekoč mobilizirali na strani ZDA, se zdaj vse bolj upirajo prevzemanju varnostnih tveganj pod njihovim vodstvom. Del tega oklevanja izraža kumulativne stroške let, v katerih so Trump in njegovi privrženci gibanja Maga javno zaničevali zaveznike, dvomili o varnostni zavezi in obravnavali sistem zavezništva kot breme namesto kot najbolj dragoceno strateško sredstvo ZDA.

Nesoglasja znotraj zavezništev niso nič novega. Nato je preživel krizne trenutke razkola, od sueške krize leta 1956 do vojne v Iraku in umika prve Trumpove administracije iz jedrskega sporazuma z Iranom. Tokrat pa se zgodba ne omejuje le na zadržanost zaveznikov. Dogaja se globlji premik. Ključni partnerji, kot sta Francija in Italija, so po poročanju začeli raziskovati možnosti za neposredne pogovore z Iranom, da bi zagotovili varen prehod za svojo trgovsko ladijsko plovbo skozi Hormuško ožino. Čeprav so ti pogovori še v začetni fazi, je že samo dejstvo, da potekajo, zgodovinsko pomembno.

Energetski trgi pomagajo pojasniti to nujnost. Cene nafte so poskočile nad sto dolarjev za sodček, evropske cene plina pa so se močno zvišale tudi zaradi zastojev v ladijskem prometu. Evropske vlade se bojijo, da bi podaljšano zaprtje ožine lahko poglobilo gospodarske napetosti, ki že bremenijo njihova gospodarstva. A namesto da bi usklajevale skupni odziv prek sistema zavezništva, več zaveznikov išče možnosti za dogovor prav z državo, proti kateri so ZDA vstopile v vojno.

Desetletja se je vodstvo ZDA prizadevalo države odvrniti od takšnega ravnanja, saj je temeljilo na razumevanju, da bi ločeni dogovori s sovražniki spodkopali kohezijo, ki jo zavezništva zahtevajo. Zavezništva temeljijo na kolektivni varnosti, pri čemer se člani skupaj spopadajo z grožnjami. Ko se vlade začnejo pogajati o lastnih izjemah s sovražniki, zavezništvo preneha delovati kot usklajena varnostna mreža in postane ohlapna združba nacionalnih strategij.

Krhka zavezništva

Zavezništva se redko zrušijo nenadoma. Pogosteje se postopno krhajo, ko člani začnejo svojo varnost zagotavljati zunaj sistema. Če bo evropskim državam uspelo izpogajati ločene garancije z Iranom, namesto da bi delovale v okviru zavezništva, bodo posledice segale daleč čez Perzijski zaliv. Takšen izid bi udaril v srce ameriške moči in bi lahko zaznamoval začetek širšega razpada globalne varnostne arhitekture, ki temelji na ZDA.

Gradnja te arhitekture je trajala več generacij. Fragmentacija varnosti bi jo lahko razgradila veliko hitreje. In ne motite se: če ZDA izgubijo sistem zavezništev, ki krepi njihovo moč, se bodo soočile ne le z manj prijaznim svetom, ampak z neznanim svetom ‒ tega namreč ne bo več oblikovala hegemonistična sila, ki jo je večina Američanov vedno jemala za samoumevno.

Prevod je narejen s pomočjo umetne inteligence.
Avtorica Carla Norrlöf je profesorica političnih ved na Univerzi v Torontu.
Avtorske pravice: Project Syndicate, 2026.www.project-syndicate.org