Babica, ki je odšla v Švico prostovoljno umreti, še zadnjič objela vnuka: »Rada te imam do Lune in nazaj!«

Geaynor Griffiths je aprila odpotovala v Švico, kjer je v kliniki Pegasos prostovoljno končala svoje življenje. Z njo so bili mož Geri, s katerim sta bila poročena 42 let, ter njuna otroka Emi in Alex. Pred smrtjo jim je dejala, naj nadaljujejo njen boj za spremembo zakonodaje. »Prosim, nadaljujte ta boj namesto mene. Poskusite jih prepričati, da si premislijo. Lahko naredimo razliko,« jim je dejala.

Griffiths je podpirala britanski predlog zakona o neozdravljivo bolnih, ki bi odraslim, ki imajo neozdravljivo bolezen, manj kot šest mesecev življenja in so duševno sposobni odločanja, omogočil izbiro glede konca življenja. Poslanci so zakon leta 2025 podprli, vendar ga lordska zbornica ni sprejela. Več kot tisoč amandmajev je njegov napredek zavleklo do te mere, da je 24. aprila letos njegov čas za obravnavo potekel.

»Ne morem več živeti tako«

Le nekaj dni pred odhodom v Švico je Geaynor družini pustila pismo, ki ga je prosila odpreti šele po njeni smrti. V njem je poudarila, da je bila odločitev o koncu njenega življenja izključno njena, pri tem pa je želela zaščititi družinske člane pred morebitnimi pravnimi posledicami v Veliki Britaniji. Zapisala je, da sta z možem 42 let živela v srečnem zakonu in da sta bila blagoslovljena z dvema otrokoma in vnukom. Spomnila se je tudi svojega življenja, potovanj, domov in dobrega zdravja, ki ga je uživala vse do bolezni. A bolezen motoričnega nevrona je opisala kot »mučenje«.

Posebej težko ji je bilo, ker ni mogla več hoditi in se igrati z vnukom. Zapisala je, da jo je zlomilo spoznanje, da z možem ne bosta mogla skupaj uživati v upokojitvi, potovanjih v Španijo ter času z družino in prijatelji. »Tako neizmerno sem žalostna, vendar tako ne morem živeti,« je zapisala. Dodala je, da želi umreti pod svojimi pogoji, preden bi postala »um, ki živi v mrtvem telesu«. Ko je izvedela za diagnozo bolezni motoričnega nevrona, je vedela, da bo nekoč odšla v Švico.

Pred zadnjim potovanjem se je poslovila od vnuka

Družina je svoj dom v Kentu zapustila in odšla na letališče Gatwick. Pred tem se je Geaynor poslovila od svojega triletnega vnuka Rorija. Objela ga je in mu rekla: »Rada te imam do Lune in nazaj.«  Njena hči Emi je povedala, da je bil zadnji objem neznosno težak. Če bi ostala doma, bi lahko z vnukom preživela še nekaj dni. »Zakoni te države ji niso dovolili, da bi imela dobro smrt v okolju, ki ga je imela rada,« je povedala. Na letališču so bili drugi potniki namenjeni na počitnice. Družina Griffiths pa je vedela, da gre za njihov zadnji skupni let z mamo.

Geaynor je bila že tako šibka, da so ji morali letalski uslužbenci pomagati pri posedanju in dvigovanju z invalidskega vozička. Po besedah družine je bil postopek zanjo boleč in ponižujoč ter ga je preživela v solzah.

Najtežje se je bilo posloviti od vnuka. FOTO: Getty Images

Bolezen je napredovala z neverjetno hitrostjo

Geaynor je diagnozo bolezni motoričnega nevrona dobila oktobra lani. K zdravniku je odšla zaradi težav s stopalom in šibkosti v nogi. Njen mož Geri je povedal, da sta se o asistiranem umiranju pogovarjala že prej, saj je Geaynorin oče ob koncu življenja zelo trpel. Vendar je upal, da se njeno stanje ne bo slabšalo tako hitro. A že decembra je uporabljala invalidski voziček. Slabele so ji tudi roke, zato je možu povedala: »Kmalu ne bom mogla več sama jesti.«

Pozneje se je začela boriti tudi z dihanjem. Sredi marca mu je povedala, da čuti, kako ji odpovedujejo roke in dlani. Pred smrtjo je bila zaradi pljučnice tudi v bolnišnici. Njena hči je povedala, da je bila prestrašena in da je govorila, da bi si želela, da tiste noči ne bi preživela. »Vsak dan smo jokali,« je dejala.

Geaynor ni želela, da bi prijatelji in širša družina vedeli, kdaj bo umrla. Tik pred postopkom jim je poslala sporočilo, v katerem se jim je zahvalila za vsa skupna leta in lepe trenutke. Nato je izklopila telefon, da ji ne bi bilo treba prebirati njihovih odgovorov. Geri je opisal prostor v kliniki kot velik, miren apartma s panoramskimi okni in pogledom na švicarske hribe in gore. Ob postelji so bila že pripravljena zdravila, prisotni sta bili dve medicinski sestri in zdravnik, nato pa je prišel še odvetnik. Družina je morala podpisati številne dokumente, Geaynor pa so še enkrat vprašali, ali je prepričana, da želi nadaljevati.

Ponudili so ji možnost, da z družino preživi še nekaj časa.

Toda obrnila se je k njim in rekla: »Ne, samo končajmo s tem.« Ob 10. uri so odšli v prostor. Ob 11.11 je ni bilo več. Emi je povedala, da je mama ves čas ponavljala: »Oprostite, ker sem sebična.« Družina ji je odgovarjala, da ni sebična in da razumejo njeno odločitev. »Bili sta najtežji dve minuti, ko je potegnila vrvico,« je povedala Emi. Geaynor je jokala, družina pa ji je govorila, naj ne joče, in ji ponavljala, kako zelo jo imajo radi.

Njen sin Alex, ki dela kot tehnik nujne medicinske pomoči, je pred potovanjem govoril tudi z nadrejenimi, saj ga je skrbelo, kako bo njegova odločitev vplivala na službo. Njene zadnje trenutke je opisal kot mirne, vendar je potovanje z mamo v Švico označil za najtežjo stvar, ki jo je kadarkoli naredil. Alex je zaradi svojega dela dobro vedel, kako lahko poteka umiranje pri težko bolnih ljudeh. V devetih letih dela v nujni medicinski pomoči je videl ljudi, ki so bili na koncu življenja izčrpani, shujšani in v hudih bolečinah. Videli so, kako se ljudje borijo za zrak in kako družine spremljajo postopno propadanje svojih najbližjih.

Poudaril je, da so zdravstveni delavci sočutni in strokovni ter naredijo vse, kar jim zakon omogoča, da bi bilo umiranje čim bolj udobno in dostojanstveno. Toda po njegovem se je treba vprašati, ali je vedno mogoče reči, da je čim bolj udobno umiranje enako kot omogočiti človeku dobro smrt. O svoji materi je dejal, da je umrla mirno, obdana z ljudmi, ki jih je imela rada, na lepem kraju in pod pogoji, ki si jih je sama izbrala. »Izjemno sem ponosen nanjo,« je dejal.

Njena družina želi nadaljevati njen boj

Družina želi izpolniti njeno zadnjo željo in nadaljevati prizadevanja za spremembo britanske zakonodaje. Paul Blomfield iz britanske organizacije Dignity in Dying je ob primeru Griffiths poudaril, da je njena izkušnja pokazala problem sedanje zakonodaje: želela je umreti pod svojimi pogoji in obkrožena z ljudmi, ki jih je imela rada, vendar ji britanski zakon te možnosti ni omogočil. Zato je morala na svojo zadnjo pot v Švico. Britanski parlament bo septembra znova obravnaval vprašanje asistiranega umiranja. Družina Griffiths pa upa, da bo zgodba njihove mame pripomogla k spremembi zakona, za katero se je borila do konca svojega življenja.