Divjina v Amsterdamu

Iz slovitih amsterdamskih kanalov kukajo tjulnji, pod napušči se skrivajo redki netopirji. Mali navadni tjulnji iz Severnega morja že od leta 2012 prihajajo v Amsterdam, včasih pa se jim pridruži tudi kakšen večji sivi tjulenj, ki spada med evropske zaščitene vrste, in celo kakšna pliskavka. V nizozemski prestolnici živi več kot 10.000 živalskih vrst, ki si delijo prostor z 800.000 Amsterdamčani in milijoni turistov, ki vsako leto obiščejo mesto.

Amsterdamska biodiverziteta

»Biodiverziteta v Amsterdamu se je v zadnjih desetletjih močno povečala, česar ne bi mogli trditi za druge dele države,« pravi Geert Timmermans, vodja mestnega projekta za ekologijo in krajinsko arhitekturo. Njihova najnovejša raziskava je pokazala, da je kar četrtina vseh živalskih vrst, ki živijo na Nizozemskem, med njimi je tudi okoli 300 zaščitenih vrst, našla svoj prostor v gosto naseljenem mestu. Eden od razlogov za povečanje biodiverzitete je prepoved pesticidov v mestu in njegovi okolici. In kakor pravijo v nizozemskem uradu Svetovnega sklada za varstvo narave (WWF), je škoda, ki jo okolju povzroča človek, manjša v mestih kakor na podeželju in sipinah.

»Narava vedno najde pot. Prilagodi se in izkoristi nove razmere za preživetje,« poudarja biolog Jelle Reumer, profesor univerze v Utrechtu in nekdanji direktor muzeja naravne zgodovine v Rotterdamu, ki je pred nedavnim razburil javnost z besedami, da se ljudje ne bi smeli truditi ohraniti ogrožene živalske vrste, kot so pande in nosorogi, ampak pustiti naravi prosto pot. »Izumrtje je nekaj normalnega. Skozi geološko zgodovino je izumrlo veliko več vrst, kakor jih živi danes,« dodaja Reumer.

Za najprivlačnejšo se je izkazalo zeleno in vlažno obrobje Amsterdama, kjer se krastače, rdeče veverice, lisice, voluharji in modrokrile peščenke (kobilice) skrivajo pred kragulji in sokoli selci. Lani so v mestu prvič naleteli na drobnega netopirja vrste Pipistrellus pygmaeus, populacija vrabcev in črnih hudournikov pa je končno nehala padati. V mestih so hiše postale dom za divje golobe, ki so nekdaj prebivali na pečinah. Ker je v mestih topleje kakor na podeželju, v Utrechtu rastejo fige, priselile pa so se tudi italijanske kobilice.

Industrializirano kmetijstvo je z nizozemskega podeželja od 60. let 20. stoletja pregnalo kar dve tretjini vrst divjih ptic. V naravi tako le redko opazijo žerjave, školjkarice, rdeče martince in škrjance. »Za to je krivo človeštvo, ki je podeželje spremenilo v kmetijsko puščavo koruznih polj, kjer živijo le še krave in raste ena sama vrsta trave,« opozarja profesor Reumer. »A sčasoma se bodo vrste prilagodile. Mesta so geološko gledano še zelo mlada, evolucija pa traja na tisoče ali milijone let. Zemlja vstopa v šesto fazo množičnega izumrtja, ki pa je ni povzročil trk meteorita ali izbruh supervulkana. Sedanji krivec je človek,« je prepričan Reumer. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) ocenjuje, da izumrtje grozi okoli 28 odstotkom vrst sesalcev na planetu. »A človeštvo je tudi edina vrsta, ki se zaveda, kaj počne. Ni še prepozno.«