Dogovor, ki straši celo Izrael: Turčija predlagala »islamski NATO« – in imajo jedrsko orožje

Turčija se ob razburkanem začetku leta 2026 vse odločneje postavlja v vlogo regionalnega dirigenta. Predsednik Recep Tayyip Erdogan ponuja posredovanje med Iranom in ZDA, hkrati pa Ankara arabske države poziva k enotnemu pritisku na Izrael zaradi položaja Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu. V ozadju pa se vse glasneje omenja še večja ambicija: varnostni blok, ki mu nekateri pravijo kar islamski NATO.

Erdogan je v začetku prejšnjega tedna po telefonskem pogovoru z iranskim predsednikom Masudom Pezeškianom izjavil, da je Turčija »pripravljena igrati vlogo mediatorja«, da bi zmanjšali napetosti med Teheranom in Washingtonom. Sporočilo iz Ankare je jasno: Turčija si ne želi ameriške vojaške intervencije v neposredni soseščini. Po lastnih ocenah je ravno stabilizirala eno krizno območje – Sirijo – in nov kaos na meji z Iranom bi bil zanjo nevaren scenarij. Turška zunanja politika se sicer že nekaj let gradi na dveh stebrih: na položaju države »na stiku svetov« in na hitro razvijajoči se obrambni industriji. Erdogan je posredovanje javno ponujal tudi po začetku vojne v Ukrajini, ko je Turčija vzdrževala zapletene odnose z Washingtonom, Moskvo in Kijevom. Po padcu režima Bašarja al Asada v Siriji pa je Ankara, kot poudarjajo nekateri analitiki, pokazala, da lahko odigra ključno vlogo pri preoblikovanju Bližnjega vzhoda.

S tem premikom se ukvarja tudi Center Soufan, ki v analizi izpostavlja, da je bila Turčija v preteklem desetletju pogosto na obrobju regionalnih dogovorov in v ospredju predvsem zaradi očitkov o kršitvah človekovih pravic. ZDA so jo videle kot nepredvidljivo partnerico, na njenem pragu pa so bile dodatne varnostne obremenitve: sovražen Asadov režim in močne kurdske paravojaške sile v Siriji, ob dejstvu, da ima Turčija veliko kurdsko skupnost tudi znotraj svojih meja. Po oceni Centra Soufan se je Erdogan v zadnjih približno petih letih načrtno približal ključnim arabskim prestolnicam. Odnose je izboljšal s savdskim, emiratskim in egiptovskim vrhom, pri tem pa zmanjšal podporo lokalnim islamskim gibanjem, ki so jih omenjene vlade dojemale kot grožnjo. Ankara je z zalivskimi državami našla skupni jezik pri vprašanjih Irana in Sirije ter javno poudarjala, da »kolaps Irana ni prava pot« in da bi bil potreben nov jedrski sporazum. Ob tem je Erdogan izražal dvome o ameriški zavezanosti regiji – in s tem krepil sporočilo, da morajo varnostne temelje graditi predvsem lokalne sile.

Protestniki so med protivameriškimi demonstracijami pred ameriškim konzulatom v Istanbulu 1. februarja 2026 zažgali fotografijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa. FOTO: Yasin Akgul Afp

V isti analizi se pojavljajo tudi navedbe o turški vlogi v diplomaciji okoli Gaze. Center Soufan navaja, da je Ankara v času sestankov z Donaldom Trumpom leta 2025 Turčiji zagotovila pomembno mesto pri posredovanju na Bližnjem vzhodu. Po teh navedbah naj bi bila Turčija ključna pri prepričevanju Hamasovega vodstva, da pristane na Trumpov mirovni načrt z 20 točkami, Erdogan pa naj bi ga skupaj s Trumpom ter voditelji Katarja in Egipta podpisal na vrhu v Šarm El Šejku. Soufan še piše, da je Trump turškega zunanjega ministra Hakana Fidana imenoval v tako imenovani »izvršni odbor Gaze«, ki naj bi nadzoroval delo palestinskega upravnega odbora, namenjenega zamenjavi Hamasa kot politične oblasti v Gazi. Izrael naj bi imel do večje turške vloge zadržke zaradi turških vezi s Hamasom, a po oceni Centra Soufan naj bi ZDA te pomisleke ignorirale.

Razpravljajo že dlje

Vzporedno z diplomatskim manevriranjem Turčija po isti analizi poskuša vplivati tudi na razplet okoli Irana. Skupaj s Savdsko Arabijo, Katarjem in Egiptom naj bi Washington prepričevala, da bi rušenje režima lahko prineslo nepredvidljiv izid. Turčija ima z Iranom dolgo, porozno mejo, zato želi – kot poudarja analiza – preprečiti, da bi se nemiri prelili na njeno ozemlje. Hkrati se pojavlja podatek, da je Ankara v zadnjih dneh okrepila varovanje meje z Iranom, kar Soufan razume kot znak, da se pripravlja tudi na možnost, da posredovanje ne bo ustavilo morebitnega udarca. Najbolj odmevno pa je, da regionalne sile, ki so Turčijo še pred kratkim obšle, zdaj razmišljajo o bolj formalnem varnostnem povezovanju. V igri je trilateralni varnostni sporazum, v katerega bi se poleg Savdske Arabije in Pakistana lahko vključila tudi Turčija. Dogovor bi bil zasnovan tako, da bi v primeru napada na eno članico druge priskočile na pomoč. Pakistanski minister za obrambno proizvodnjo Raza Hayat Harraj je potrdil, da o njem razpravljajo že približno deset mesecev in da je pripravljen za podpis. Harraj je za Reuters dejal, da bi šlo za ločen, a podoben sporazum kot obstoječi bilateralni dogovor med Pakistanom in Rijadom.

Logika takšnega zavezništva je pojasnjena precej neposredno: po navedbah strokovnjaka Nihata Alija Ozcana iz ankarskega think tanka Tepav bi Rijad prispeval finančni vpliv, Pakistan jedrske zmogljivosti, balistične rakete in človeške vire, Turčija pa vojaške izkušnje in razvito obrambno industrijo. Prav kombinacija teh elementov je razlog, da se v javnosti pojavlja izraz islamski NATO – blok, ki bi imel poleg politične teže tudi zelo trdo varnostno jedro. A pot do podpisa naj ne bi bila povsem gladka. Kot možen problem se omenja nezaupanje med savdskim prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom in Erdoganom. »Potrebujemo zaupanje, da premagamo nezaupanje,« je glede tega prejšnji teden dejal Hakan Fidan in dodal, da pogovori potekajo, a da sporazuma še niso podpisali.