
Galerija

Dve sestri, ki sta bili nerazdružljivi, Nikolina in Dragana, sta se znašli v peklu požara pri Omišu. Eni se ni uspelo rešiti. Drugo bodo srhljivi prizori spremljali do konca življenja. »Jaz sem jo videla. Kričala sem ji, naj teče, naj beži. V nekem trenutku sem celo poskusila steči proti njej, a med nama so eksplodirali avtomobili in dvignil se je plamen. Več ni bilo poti, po kateri bi lahko šla. In potem je samo izginila. Ta slika mi bo ostala v glavi, dokler bom živa,« je skozi solze opisala Nikolina Slavnić, mlajša sestra 34-letne Dragane Antešević, ki je umrla v ognjeni ujmi v Omišu.
Kot je povedala novinarki Slobodne Dalmacije, sta obe delali sezonsko v vili na Balića Ratu. Ko je zmanjkalo elektrike, so gostje v paniki začeli zapuščati vilo. Dragana, Nikolina in njuna starejša sodelavka so odšle zadnje. Že so se dušile v dimu. Kljub temu so se vrnile po kovčke.
»Ne vem, zakaj smo se vrnile po kovčke. Že smo se dušile. Kljub temu nam jih uspelo spraviti v Caddyja. Prižgala sem avto in klimatsko napravo in v istem trenutku smo se odpeljale.« Čeprav bi bilo morda rešitev v morju, se je z vozilom odpeljala proti magistrali, ki je bila polna avtomobilov in ljudi, ki so bežali tako kot one. V avtu je vročina nenadoma postala neznosna. Ogenj je zajel avto. »Mislim, da smo se v istem trenutku vnele. V avtomobilu je bila ogromna vročina. Kričale smo.«
Nikolina je še naprej vozila goreči avtomobil. Plastika se je začela topiti, ogenj se je širil po vozilu. Izstopile so iz vozila in Nikolina je stekla proti morju, prepričana, da sestra teče zanjo. Toda zanjo je bil plamen. Ko se je še enkrat ozrla, Dragane ni bilo več. Spet je stekla.
Eni se ni uspelo rešiti. Drugo bodo srhljivi prizori spremljali do konca življenja.
»Lasje so se mi vneli. Tekla sem bosa, okoli mene so avtomobili goreli in eksplodirali. Plamen me je zasledoval. Ne morem vam opisati, kako je, ko tečete, pa gre ogenj za vami.«
Dragana je stala približno sto metrov za njo, s kovčkom v roki, in gledala proti njej in v tistih sekundah sta se sestri zadnjič videli.
»Kričala sem ji, naj teče, naj beži. Videla sem jo, kako stoji in me gleda. Plamen je prišel in je nisem več videla. Samo izginila je.«
Nikolina je poskusila steči proti njej, a ni mogla mimo in ob tem tolkla po vratih avtomobilov. Rešila jo je Natalija iz Stanića, ki jo je potegnila v vozilo.
»Prosila sem jih, naj ustavijo. Govorila sem: Sestra je ostala tam! Natalija mi je rekla: Hočeš tudi ti umreti? Samo porinila me je v avto in odpeljala. Ta ženska mi je rešila življenje.«
Nikolina je danes v družinski hiši, kjer si celi poškodbe od požara. Ima rano na glavi, poškodovano roko, ožgane podplate ...
»Moje rane bodo zacelile. A tisto drugo ... Ne vem, kako bo to kdaj minilo,«