
Galerija

Becky Jones je bila stara 21 let, ko so ji zdravniki sporočili, da ima možganski tumor in da ji je ostalo le še nekaj mesecev življenja. Diagnoza, ki jo je postavil izkušeni onkolog, je sprožila enajstletno zdravljenje s kemoterapijo, ki ji je življenje obrnilo na glavo. Danes, pri 33 letih, je izvedela, da raka sploh nikoli ni imela. V resnici je šlo za vnetje možganov, ki bi ga lahko zdravili s steroidi. Jonesova je ena od več kot 40 bolnikov, ki so vložili tožbo proti bolnišnici University Hospitals Coventry and Warwickshire (UHCW) zaradi domnevno predolgega ali nepotrebnega zdravljenja, poroča BBC.
»Ves čas so mi ponavljali, da bom umrla, če ne bom hodila na kemoterapijo,« je povedala Jonesova. Redno ji je bilo slabo, ni se mogla udeleževati družinskih dogodkov, njena kariera je zastala, ves čas pa je živela v strahu.
Jonesova trdi, da ji je profesor Ian Brown iz bolnišnice v Coventryju dejal, da bo morala kemoterapevtsko zdravilo temozolomid (TMZ) jemati do konca življenja. To naj bi ji povedal kljub smernicam, ki priporočajo največ šest ciklov zdravljenja v obdobju šestih mesecev.
Ko ga je spraševala o rezultatih številnih slikanj, ki niso pokazala dokazov o tumorju, naj bi ji onkolog odgovoril, da tumor »ni viden s prostim očesom«. Resnico je izvedela šele leta 2025, ko so začeli pregledovati primere bolnikov profesorja Browna. »Nikoli nisem imela možganskega tumorja. Postavili so mi napačno diagnozo in večino odraslega življenja sem preživela na terapijah brez kakršnega koli razloga,« je povedala. Dodala je, da ji je zdravnik »praktično uničil življenje«.
Tudi drugi Brownovi bolniki so za BBC povedali, da so TMZ jemali več let, zaradi česar naj bi utrpeli resne zdravstvene posledice. Ena od bolnic meni, da je zaradi zdravila postala neplodna, druga pa je po 100 nepotrebnih ciklih zdravljenja zbolela za levkemijo.
Leta 2012 je Jonesova šele dobro začenjala odraslo življenje. Delala je kot operaterka videonadzora na stadionu v Coventryju, kjer je spoznala partnerja Petea. Kmalu zatem so se pojavile hude migrene, zaradi katerih je poiskala zdravniško pomoč. Zasebni nevrokirurg ji je opravil biopsijo možganov. Njena odvetnica Fiona Tinsley trdi, da je profesor Brown diagnozo glioblastoma četrte stopnje, enega najagresivnejših možganskih rakov, postavil še preden so bili znani izvidi biopsije.
BBC je upokojenega profesorja večkrat poskušal priklicati, vendar neuspešno.
Jonesova je leta na kemoterapiji opisala kot »grozljiva«. »Nenehna slabost, bolečine v trebuhu, razjede v ustih in vsakodnevna izčrpanost. Bilo je strašno,« je povedala. Zdravilo je vplivalo na vse dele njenega življenja. Zaradi strahu pred okužbami se je izogibala druženju in družinskim srečanjem.
Odvzeli so ji vozniško dovoljenje, pozneje pa so ji dovolili le omejeno vožnjo. »Pred zdravljenjem sem ves čas hodila v fitnes, tekla sem, s Peteom pa sva pogosto hodila na večerje. Pozneje vsega tega nisem več mogla početi,« je pojasnila.
Zdravniki naj bi jima povedali tudi, da ne bo mogla zanositi. »Pozneje sem kljub temu rodila dva otroka, on pa mi je rekel, da sta oba čudež,« je dodala.
Zdravljenje je trajalo več kot desetletje, nato pa je leta 2024 nepričakovano prejela telefonski klic. Zdravnik ji je povedal, da kemoterapijo ukinjajo. »Ni navedel nobenega razloga. Rekel mi je samo, da se je Ian Brown upokojil. Takrat sem to slišala prvič,« pravi Jonesova.
Povedali so ji, da bo na njena vprašanja odgovoril novi onkolog, vendar ji niso povedali niti njegovega imena. »Nisem vedela, kaj naj storim, na koga naj se obrnem ali s kom naj govorim, saj v tistem obdobju od bolnišnice nisem imela nobene podpore,« je povedala.
Maja 2025 je po neodvisni analizi, ki so jo za njene odvetnike opravili nevrokirurgi in radiologi, izvedela, da možganskega raka nikoli ni imela. V resnici je šlo za tumefaktivno demielinizacijo, vnetno bolezen, ki se običajno zdravi z močnimi steroidi.
Predhodne ugotovitve revizije Kraljevega kolegija zdravnikov (RCP) so pokazale, da so bolniki v tej bolnišnici rutinsko prejemali dolgotrajno zdravljenje s TMZ, čeprav je bilo »malo ali nič dokazov o koristih«.
V poročilu piše, da so napake osebja pomenile »izdajo zaupanja bolnikov«. Pojavilo se je tudi vprašanje, zakaj bolnišnični farmacevti niso ukrepali ob dejstvu, da so nekateri bolniki oralno kemoterapijo neprekinjeno jemali od 10 do 15 let.
Revizija profesorja Browna ni imenovala, temveč ga je označila kot »zdravnika Y«. Od 20 pregledanih primerov jih je bilo 15 ocenjenih kot »na splošno nezadovoljivih«.
Onkolog pri reviziji ni sodeloval. Revizija je ugotovila tudi, da obstaja le malo dokazov o ustreznem razumevanju in dokumentiranju tveganj jemanja zdravila. V nekaterih primerih naj bi primanjkovalo tudi »klinične radovednosti« in sodelovanja s kolegi, zaradi česar so se diagnostične napake lahko nadaljevale.
Jonesova je ugotovitve označila za »srhljive«. »Ne gre samo za to, kaj je počel, ampak tudi za to, kako so mu dovolili, da je tako dolgo delal po svoje. Kot da je vodil svojo predstavo, nihče pa ni nadziral, kaj počne,« je dejala.
Predstavnik bolnišnice UHCW je povedal, da so vse prizadete bolnike pregledali izkušeni zdravniki in jim zagotovili ustrezne načrte nadaljnje oskrbe. »Izvajamo tudi neodvisen pregled naših sistemov za prijavljanje nepravilnosti, da bi zagotovili, da se zaposleni počutijo popolnoma podprte in varne pri opozarjanju na morebitne sume. Bolnišnica bo celotno revizijo RCP preučila, ko bo objavljena, in na podlagi ugotovitev sprejela nadaljnje ukrepe. Skupnost želimo pomiriti in poudariti, da so varnost, izkušnje in dobrobit bolnikov za nas na prvem mestu,« so še sporočili iz bolnišnice.