Gondole bodo preživele s prepovedjo motorjev

V njih zlati dobi je po lagunah plulo na stotine gondol in njim sorodnih delovnih plovil, ostalo jih je malo, tradicionalni poklic gondoljerja izumira, vse manj je delavnic, kjer ta lepa in zapletena plovila gradijo in popravljajo. Omejitev motornih plovil v Markovem bazenu, na Velikem kanalu ter po manjših beneških vodnih cestah vsaj za zdaj ohranja družinsko tradicijo traghetta.

Traghetto je znan beneški pojem, v ožjem smislu pomeni postajališče gondol vzdolž Velikega kanala, tam lahko z gondolo hitro menjamo obrežje. Skok čez dobrih 3,5 kilometra dolge in dvojno zavite osrednje vodne ceste skozi središče se je v zadnjih letih z 0,5 evra podražil na dva, le na treh točkah zanj plačate še 70 centov. Znameniti Canal grande deli zgodovinske Benetke na dve neenaki polovici, iz zraka spominjata na goltajoči se ribi ali kačji glavi, prek njega se pne pet mostov, še pred poldrugim stoletjem je bil to le Ponte di Rialto.

Od 30 postajališč med železniško postajo Santa Lucia do Markovega bazena po koncu druge svetovne vojne se danes zvrsti le še osem značilnih lesenih pomolov. Traghetto uporabljajo domačini in turisti, med njimi Slovenci, ki redno obiskujejo Benetke.

Tradicionalnemu servisu so namenjene večje tovorne gondole brez dodatnega okrasja in udobnih sedežev, praviloma prevoz na nasprotni breg opravljata dva brodnika brez značilnih progastih majic in velikih slamnikov z rdečimi ali modrimi trakovi. Tudi to je žal umirajoč družinski poklic iz 50. let prejšnjega stoletja, a brez njega si Benetk ni moč prav predstavljati. Ob predvideni novi omejitvi plovbe motornih čolnov po Velikem kanalu in večjih vodnih ulicah se obeta njegovo preživetje. V labirintu uličic in trgov so traghetti dobro označeni, ne glede na letni čas brodniki delajo od zore do mraka, velja imeti pripravljen drobiž in malo ročne prtljage, otroške vozičke, kolesa in rolke odklanjajo, prevoz pa je plačljiv tudi s turistično kartico (iMob Cartavenezia).