Grozljiva izpoved mame, ki je z otroki bežala pred ognjem: »Mislila sem, da je konec«

»Res sem mislila, da je konec.« Tako se dramatične noči spominja Dubravka Marunčić iz Stanićev pri Omišu, ki se je z dvema majhnima otrokoma in sedemletnim nečakom znašla ujeta v grozljivem požaru, med gorečimi avtomobili in množico ljudi, ki so iskali pot na varno. Požar, ki je v noči na petek zajel območje Omiša, se je ob močnem vetru neverjetno hitro širil ob jadranski magistrali. Dubravka sprva ni pričakovala, da bo situacija tako resna in nevarna, da se bo vse skupaj poslabšalo tako zelo hitro. Bili so doma in do zadnjega je mama dveh otrok verjela, da se požar ne bo približal njihovi hiši, kaj šele, da bi jo zajel. A to se je spremenilo, ko je njena štiriletna hči skozi okno opazila žareče drevo. Plameni so bili pred vrati in Dubravka je morala reagirati s svetlobno hitrostjo. 

V avto je posedla štiriletno hčer, dve leti mlajšega sina in sedemletnega nečaka ter se odpravila proti Omišu. Toda namesto poti na varno je zapeljala naravnost v nočno moro, je povedala za Slobodno Dalmacijo. Ob cesti so goreli avtomobili, ljudje so jih zapuščali, po zraku pa je nosilo iskre in žerjavico. Promet se je ustavil. Dubravka se ni mogla več prebiti naprej, vrnitev ni prišla v poštev. »Bila sem prepričana, da bom situacijo in nas nekako rešila. V življenju rešim vse, zato sem mislila, da bom rešila tudi to. Ko pa sem spoznala, da sem ujeta in da ne moremo več naprej, sem postala histerična. Začela sem kričati, da bomo zgoreli. Nisem paničarila brez razloga. V tistem trenutku sem res mislila, da ni izhoda. V bistvu greš in ne veš, ali se boš rešil ali umrl. To je bilo najbolj grozno. Možgani ti preprosto ne delajo, ko misliš, da je vsega konec,« je za omenjeni portal povedala Dubravka, ki je kmalu spoznala, da je edina možnost pot proti morju.

Rešil jih je Milan s čolnom

A ko je z otroki prišla do obale, nevarnosti še ni bilo konec. Goreli so borovci, po zraku so letele iskre, ogenj pa se je približeval tudi kraju, kjer je pustila avto. Dubravka je zato prijela otroke in z njimi stopila v morje. Na plaži je bilo že veliko ljudi, predvsem turistov, se spominja. »Otroci so jokali, ker nismo mogli dihati,« je grozljive trenutke podoživela Dubravka, ki je dveletnega sina ves čas držala v naročju, starejšima pa je močila glave z morsko vodo.

Okoli njih so bili tudi poškodovani ljudje, mnogi so se v temi proti morju spuščali čez skale in pečine, pri čemer so se popraskali ali še huje ranili, Dubravka je videla krvave obraze in celo opečenega moškega. Rešitev za Dubravko, njeno družino in druge, ki so se zatekli na plažo, je naposled prišla z morja. Do obale je priplul čoln, s katerim je domačin Milan Balić, ki so ga mnogi že razglasili za velikega junaka, pobiral ljudi. Po Dubravkinih besedah ni želel oditi, dokler niso vkrcali vseh, ki so jih lahko rešili.

Dubravka in otroci so se naposled le varno prebili do Omiša, živi in zdravi, le dveletnemu sinu je dim močno razdražil oči, »nič strašnega«, je dodala Dubravka, ki je srečna, da so celo kožo odnesli tudi vsi drugi člani njene razširjene družine.